Marley & jaz

Šel sem noter, kjer so vsi trije otroci tiho hlipali. Jenny jim je bila pravkar povedala. Ko sem videl, kako žalujejo – njihovo prvo bližnje srečanje s smrtjo – se me je to globoko dotaknilo. Da, bil je samo pes in v človeško življenje psi prihajajo in iz njega odhajajo, včasih preprosto zato, ker postanejo odveč. Bil je samo pes, toda vsakič, ko sem hotel spregovoriti o Marleyu, so mi oči zameglile solze. Rekel sem jim, da ni nič narobe, če jočejo, to, da imaš psa, pa se vedno konča z žalostjo, saj psi ne živijo tako dolgo kot ljudje. Povedal sem jim, da je Marley spal, ko so mu dali injekcijo in ni nič čutil. Preprosto je zaspal in odšel. Colleen je bila žalostna, ker ni imela priložnosti, da bi se od njega zares poslovila; mislila je, da bo prišel domov. Povedal sem ji, da sem se poslovil v imenu vseh. Conor, naš obetajoči pisatelj, mi je pokazal nekaj, kar je naredil za Marleyja, da bo šlo z njim v grob. Bila je risba velikega rdečega srca, pod njim pa je bilo napisano: »Marleyju, upam, da veš, kako sem te imel vse življenje rad. Vedno si bil pri meni, ko sem te potreboval. V življenju ali smrti, vedno te bom imel rad. Tvoj brat Conor Richard Grogan.« Colleen je narisala risbo deklice z velikim rumenim psom in s pomočjo brata napisala: »P. S. – nikoli te ne bom pozabila.« /…/ Ali je mogoče, da pes – kateri koli pes, posebno pa prismuknjen in neukrotljiv, kot je bil naš – pokaže ljudem tisto, kar je v življenju res pomembno? Prepričan sem, da lahko. Zvestoba. Pogum. Vdanost. Prostodušnost. Radost. In tudi stvari, ki niso pomembne. Psi ne čutijo potrebe po razkošnih avtomobilih, velikih hišah ali po oblačilih znanih modnih oblikovalcev. Statusni simboli jim ne pomenijo nič. Zadovoljni so s palico, prepojeno z vodo. Pes drugih ne presoja po barvi, veroizpovedi ali družbenem statusu, ampak po tem, kakšni ljudje so. Psu je vseeno, ali si bogat ali reven, izobražen ali nepismen, pameten ali neumen. Daj mu svoje srce in dal ti bo svojega. V resnici je zelo preprosto, pa kljub temu ljudje, toliko modrejši in višje razviti, tako težko dojamemo, kaj je zares pomembno in kaj ni.