Marskire mamce kruh sem jedel, marskirga studenčka vodo pil : zadnji krog Joškota Mažarja

Vaški posebneži, berači, petlarji so bili včasih nakakšen zaščitni znak nekega kraja. Pisatelj Ivan Pregelj jih imenuje kar božji otroci. Ljudje so jih sprejemali kot nekaj samoumevnega, po navadi so jih nahranili, prenočili na senu, včasih dali kakšen kovanec, seveda pa so se našle tudi hiše, kjer so pred njimi trdno zapahnili hišna vrata. Knjiga prinaša zapise spominov na popotnika, vaškega posebneža Joškota Mažarja, ki se je po prvi vojni ustalil v okolici črnovrške planote in v svojih treh farah črnovrški, podkrajski in colski hodil od hiše do hiše, kaj malega pomagal, včasih kaj popravil, zakrpal kakšen lonec in podobno. Ko je opešal, je živel od dobrote ljudi, star in betežen je leta 1951 umrl na Marofu v Idriji. V spominih ljudi pa še vedno živi. Joško Mažar, imenoval se je pravzaprav Josip Paulič, je bil rojen na Slovaškem in s stricem Markom je že od zadnjih desetletij 19. stoletja glažutaril (prodajal steklene predmete) tudi po krajih črnovrške planote. Življenjske preizkušnje so ga pripravile do tega, da je kar naprej rajžal v tem svojem krogu, kar mu je tudi odgovarjalo, prijali so mu naši kraji, kjer se počutil doma, saj ga tukaj ljudje nahranijo, oblečejo, operejo, ponudijo streho nad glavo, mu zaupajo in ga imajo radi takega kot je.
Ob zgodbi Joškota Mažarja nam avtor prikaže tudi vsakdanje življenje ljudi Joškotovega delokroga to je s področja od Sanabora in Bele do Orešja in Cola in od Vodic in Križne Gore do Zadloga in Črnega Vrha. Opiše nam njihovo življenje in delo, zato je to tudi knjiga o družinah, ljudeh, hišah in opravilih, ki jih več ni.