Maša za mesto Arras
Žanr | družbenokritični roman, zgodovinski roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Družina |
Zbirka |
Pretakanja |
Prevod |
Jana Unuk |
Ključne besede | Čarovniški procesi, Judje, Preganjanje, Škofi, Srednji vek |
Kako velika je lahko človeška zaslepljenost?
Vsem, ki imate radi poglobljeno branje o zgodovinskih dogodkih, bo roman zagotovo izpolnil pričakovanja. Ob odličnem prikazu človeške nevednosti in privoščljivosti se lahko naučimo smisla delovanja ljudi za družbeno poštenost in pravičnost. Kajti nič ni slabšega od moči, ki si jo pridobijo nevedni in nerazgledani, saj vodi v zaslepljenost in podivjanost. Zgodba iz zgodovine, ki se nanaša hkrati na srednji vek in v prenesenem pomenu tudi na polpreteklo zgodovino (avtor je v Maši za mesto Arras spretno pokazal na dogodke na Poljskem v 60. letih 20. stoletja), nas usmerja tudi v današnjem času na pravo in pošteno pot.
Petnajsto stoletje. Mesto Arras trpi za kugo, lakoto. Nekaj let zatem se pojavi okrutno preganjanje Židov in čarovnic. Spremljamo tri tedne norega divjanja meščanov in sodnih procesov zaradi namišljenih herezij. Ljudje trpijo, na dan pride vsa njihova krvoločnost, ki izhaja iz nevednosti, zamer. Zlo je na pohodu. Mladi Jan je član arraške elite, svetohlinski in pretirano goreč, ki sodeluje v preganjanju marginalnih skupin v imenu zlagane družbene pravilnosti. A tudi njega osumijo herezije, glavo ima že skorajda na tnalu. Tedaj se tudi sam zave norosti svojih meščanov. Norosti, ki bi kaj lahko vodila do tega, da se mesto in meščani kar sami izbrišejo z zemljevida sveta.
Objavljeno: 19.03.2016 12:41:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:34
Ko so rožnati sončni žarki poševno padli na streho moje hiše, sem stal na njenem pragu. V tem trenutku naj bi se skotalila moja glava. Nežno sem se je dotaknil. Močno je tičala na tilniku.
Vstopil sem v vežo, potem pa – čez dvorišče – v izbo, kjer je živela moja služinčad. Vedel sem, da so ostali doma, kajti izkazoval sem jim preveč dobrote, da bi si zdaj hoteli pasti oči na smrti svojega gospodarja. Ko so me zagledali na pragu, so padali na kolena od groze, saj so menili, da je to duh, ki se vrača na svoj dom. Toda brž so dojeli, da živim in da sem svoboden. Zagnali so radosten vrišč. Jaz pa sem s pogledom iskal samo enega. Bil je tam. Uganil je, kaj ga čaka, in hotel je zbežati, vendar mu niso pustili.
(str. 108)