Masiafucker

Sodobni ruski pisatelj z letnico rojstva 1970 se prvič predstavlja Slovencem, čeprav ima za seboj že nekaj uspešnic, prevedenih v več tujih jezikov. S svojim sproščenim slogom pisanja z mnogimi avtobiografskimi elementi nas popelje v azijski del nekdanje ogromne države, ki Rusom ostaja in vedno bolj tudi postaja tuja, če že ne grozeča, pa vsaj pospremljena z občutki nelagodja. Vratolomni pustolovski del pripovedi prekinja z epizodami iz odraščanja oziroma preteklosti glavnega junaka, v katerem zaslutimo avtorja samega.

Kot tridesetletnik se iz službenih novinarskih nagibov odpravi na potovanje vse do Mongolije, na poti pa se nehote zapleta v neprestane nevšečnosti, tudi zelo nevarne. Kot otrok komunistične Sovjetske zveze, v katerem se je v 80′ letih prebudilo uporništvo, je bil vajen diktature birokratskega aparata, pa tudi bliskovitih in za prebivalstvo težko dohajajočih kasnejših sprememb, ki so vodile v kaos in popolno spremembo vrednot, pa vendarle je soočenje z nekdanjo sovjetsko Azijo povzročilo civilizacijski in kulturni šok. Raznovrstnim težavam, ki se lepijo nanj, je pripomogel tudi njegov nekoliko skinheadovski imidž in pa dejstvo, da je pripadnik v tistih predelih osovraženega ruskega naroda. Osiromašeni prebivalci se skušajo iz bede na robu preživetja reševati na najrazličnejše načine, brez podkupovanja ni mogoče kupiti niti vozovnice za vlak, v lokalnega šerifa, ki zahteva svojo nagrado, se spremeni tudi sprevodnik, pri čemer imajo potniki srečo, če vlak sploh odpelje. Našemu popotniku v takšnih razmerah denar kopni in nazadnje se upravičeno sprašuje, če se bo sploh lahko še kdaj vrnil domov.

Avtor je bil gost Slovenskih dni knjige 2013.