Mati kraljev : Elizabeta, vnukinja Barbare Celjske
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2021 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Ključne besede | Celjanke, Elizabeta habsburška, Evropske vladarske hiše, Kazimir iv. jagelonski, Medosebni odnosi, Poljska zgodovina, Vladarke, ženske v družbi |
“Tvoja maternica bo dala evropske vladarje” (str. 36)
Pred nami je psihološki portret ene ključnih osebnosti evropske zgodovine. Zaradi telesne prizadetosti, posledice kostne tuberkuloze, je bila Elizabeta Habsburška nezaželena nevesta. Vnukinja ogrsko-hrvaške, nemške in češke kraljice Barbare Celjske je bila poročena s postavnim poljskim kraljem Kazimirjem IV. Jagelonskim. S svojo modrostjo in znanjem je premagala družbeno zavračanje, na svojo stran s svojo karizmo pridobila soproga, preko svojih potomcev pa sta vladarja prenesla kri grofov Celjskih na evropske dvore. Vladala sta uspešno, skoraj neverjetno pa je, kako je sprva neuspešen zakon prerasel v ljubečo zvezo, v kateri se je rodilo trinajst otrok, s katerimi se zgodba poljske zgodovine nadaljuje. Pisateljica Zlatka Rakovec-Felser, dr. psih., je znana tudi po zgodovinskih romanih “Na valovih sreče in pogube: Kraljica Barbara Celjska” ter “Vražja Liza: Čarovnije v zraku”, v katerih odlično predstavi psihološki profil protagonistov. Tudi s pričujočo knjigo je opravila izjemno raziskovalno delo.
Objavljeno: 16.11.2021 14:02:54
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:47:15
“Že na poti v gozd se je v Kazimirju oglasila želja, da se pred Elizabeto izkaže. Zavedal se je dejstva, da ni ravno dober govorec, pa tudi, da je o mnogočem bolj slabo poučen. Jasno mu je bilo, da to, kar so habsburški učitelji vcepljali v Elizabetino glavo, njemu pač ni bilo dano. Zato pa je užival v nameri, da se bo tu, sredi divjega gozda lahko izkazal vsaj s svojimi lovskimi veščinami. In imel je srečo. Ali pa tudi ne. Ko sta namreč prišla že globlje v gozd, ga je zagledal – bizona. Lov nanj seveda ni mačji kašelj, tega se je dobro zavedal. Pravzaprav je za še tako izkušenega lovca takšen podvig pomenil tvegano merjenje moči z ne prav gotovim izidom. Zanj, ki se je hotel postaviti, pa je bil zdaj to pravi izziv. Imel je gledalko, ki bo, to mu je bilo jasno, v tej nedvomno hudo napeti bitki, ko bo šlo za življenje ali smrt, verjetno kdaj pošteno zatrepetala zanj. In za to mu je šlo.” (str. 139)