Max

Zdi se, da izhaja več kakovostne mladinske literature kot tiste za odrasle. Ena takih knjig je tudi “Max”. Z njo želi avtorica spodbuditi pogovore o nestrpnosti na zgodovinski podlagi:” Poglejmo, kaj se je zgodilo v Nemčiji med projektom Heinricha Himmlerja: Lebensborn.” Avtorica v ta namen preveri vsa zgodovinska dejstva, glavnega akterja sestavi iz več “primerkov” arijske rase, temu doda še židovskega fanta, ki so ga spričo modrih oči, postave in svetlih las v resnici imeli za arijca, postavi ju med resnične kraje in ljudi, v resnične zgodovinske okvire in že je tu napet in hkrati poučen roman. Zgodbo pripoveduje Max in pripoveduje jo že kot zarodek tja do svojega devetega leta starosti. Ta pisateljičina poteza da zgodbi poseben zven, saj ji ne sledimo le od zunaj, torej opisno, ampak tudi od znotraj. Spremljamo dogajanje v otrokovi psihi in kako tak “projekt” vpliva nanjo. Vidimo, kako se človeka lahko razčloveči, natrenira, mu spere možgane, vidimo tudi kako se rodi travma in kako vendarle v vsakem od nas, če je še tako globoko, tli potreba po družini, sprejetosti. Zavoljo furerjeve vzgoje je pripoved neznosno hladna, fant namreč pripoveduje, kako je spočet (hladno: kot produkt ustrezne matere in vojaka, praktično s posilstvom), kako je izbran (hladno:popisani so vsi parametri, ki ustrezajo arijskim merilom, celo odtenek modrine oči, ostale dojenčke “odstranijo”), kako jih urijo za hladnost. Ne smeš jokati, ne sme te boleti. Maxa nihče ne posvoji, zato ostane s profesorjem tega strašnega laboratorija in negovalkami v rjavih uniformah (braune schwestern). Spremljamo njegovo sodelovanje pri ugrabitvah drugih otrok ter ponemčevanju. Tako spozna tudi Lukasa, poljskega Žida, ki je po izgledu pravi arijec in si ga Max zaželi za brata. Brat ga seznani z drugo stranjo resnice.