Med drevesi : 7 zgodb

Razkošno, poetično, resnično

Jani Virk se po daljšem obdobju kratkozgodbarskega premora vrača z zbirko zgodb, pet izmed njih je glede na obseg bolj novel, dve pa drobni vinjeti, od katerih prva uvaja, druga pa zaključuje v razkošje odeto pisavo, bogastvo pomenov in pod-pomenov, metaforičnih napaberkovanj, subtilnih namigov in umetniških referenc, ki jih avtor z virtuozno obrtno spretnostjo pregnete v vrhunsko in bralskega užitka polno literaturo.

Ob nepregledni polnosti preigravanja misli, besed, črk, ki jih Virk zlaga v dolge, obložene povedi in ki s številnimi, natančno odmerjenimi odvodi bogatijo njegovo pisavo ter jo z nepredvidljivimi zasuki dodatno barvajo, se zdi, da osnovna linija zbirke Med drevesi v končnem izračunu - ne da bi bilo to kjerkoli neposredno upovedeno oziroma česar najintenzivnejši namig dobi bralec ob koncu šeste zgodbe - meri na človekovo minljivost, smrtnost. In seveda, na njegovo tiho, a neumorno hrepenenje po tem, kako jo preseči. V slednjem smislu ima glavno vlogo ljubezen, ta izmuzljiva in neredko nedosegljiva entiteta, ki naj bi, sicer nejasno, a še vedno »prepričljivo«, zapolnjevala človekovo »narojenost v smrt«.

Virkovi akterji, večkrat nekoliko drugačni, samosvoji, včasih potisnjeni ob rob in včasih obsijani z reflektorji, a še vedno ljudje z našega vsakdana, načina za osmislitev minljivosti življenja ali metaforične nesmrtnosti ne iščejo v tehnoloških zmogljivostih sodobnega časa, o katerih v tako rekoč sočasno izdani zbirki esejev pri isti založbi piše Alojz Ihan. Ne zato, ker nimajo četrt milijona dolarjev za finančno podporo ameriškemu podjetju, ki bi jih po njihovi smrti zamrznil in pustil plavati v tekočem dušiku za morebitno obuditev stoletje kasneje, v kolikor bi takratna znanost in tehnološki napredek to, danes še vedno znanstveno fantastiko, omogočala, ampak zato, ker jim osmislitev minljivosti življenja narekuje zgolj in samo njihova duša. Tista duša, ki v lebdenju svojih zgodb, svojih življenj, ostane tudi potem, »ko bo celotno vesolje izginilo v točko, iz katere je nekoč eksplodiral čas, katerega drobec nam je bilo dano živeti. Ker duša ne potrebuje oči, ki jo gledajo, niti čutov, ki jo čutijo, niti besed, ki jo opisujejo. Zato preprosto je in ostane tudi, ko izgine vse, kar je odvisno od pogleda ali čutenja ali besed. In zato edina ne more zares umreti.« (A. Ihan: Čas nesmrtnosti)

Četudi se na primer protagonist šeste zgodbe Veter v Dolomitih Leon R. v svojem stremljenju k uspehu kot primatu uspešnega državljana svoje »duše« zave šele ob nezavidljivi zdravnikovi diagnozi, po kateri naj bi mu preostalo le še kakšnih sto dni življenja, se pravi zave se je prepozno, je ta edino, kar mu na čistini snežno belih gora, prevešenih v grozo vzbujajoče visenje v gondoli, ostane. Dokaj hiter potek do diagnoze raka trebušne slinavke (po običajnem vrstnem redu gre najprej za prebavne težave in/ali zlatenico, nato se na ultrazvoku ali rentgenski sliki pokažejo tumor in metastaze, čemur šele sledi odščip tumorja, ki pove, da gre za raka trebušne slinavke) ne zmanjša pomenskih nians, kakovosti in smisla zgodbe, katere zaostritev se kljub turbolentnim premetavanjem tako protagonista kot bralca zgodi prav ob koncu zgodbe (in na nek način tudi koncu zbirke), ko smrtni strah »moškega nad prepadom« za trenutek navidezno zasenči bolezensko umiranje na obroke, takoj za tem pa mu predstavlja »odrešitev«. Slednjo podčrta protagonistov zaključni, žal zgolj metaforičen stik z davno zavrnjeno hčerko z downovim sindromom, tistim dekletom, obdarjenim z odvečnim kromosomom, ki se kot rdeča nit - in kot namig o izgubljeni človečnosti, izgubljeni duši - pojavlja v vseh zgodbah.

Zgodbe so sicer med seboj nenehno povezane z liki - v katerih izstopa zdaj oče v kusturičevsko naglašenem naslovu zgodbe (Klavdij na službeni poti), zdaj sin (Poznaš London calling?), pa spet priseljenec s pravkar izgubljeno iluzijo v nekoliko vojnovićevski zgodbi (Z roba igrišča) -, ki se zamotavajo in odmotavajo iz svojih »velikih« zapletov, za katere se ne ve zmeraj natančno, ali so resnični ali ne. Saj, kot nekje zapiše Virk, »kdo pa navsezadnje ve, ali je resničneje to, kar živimo, ali to, o čemer sanjarimo ali sanjamo.« Pa vendar so njegove zgodbe, v katerih se tu in tam lahko prepoznamo vsi, še kako žive in resnične.