| Žanr | potopis, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 1986 |
| Založba | Obzorja |
| Ilustracije |
Danilo Cedilnik |
| Ključne besede | Planinstvo |
Janko Mlakar (1874-1953) je danes v širši javnosti malo manj poznano pisateljsko pero, ki pa bi si zaslužilo več pozornosti. Avtor je bil navdušen planinec, ki je svoja gorska doživetja objavljal v Planinskem vestniku, Domu in svetu, Mladiki in drugih publikacijah. Priljubljenost, ki si jo je pridobil med bralci, gre predvsem pripisati njegovi duhovitosti, o kateri je Tine Orel zapisal: “Mlakarjev smeh je globoko človeški, zares usmiljeni dobrotnik človeštva, poln občutka za človeka, za dobrovoljnost in vedrino.”
Pričujoče delo je izbor Mlakarjevih planinskih prispevkov: v krajšem prvem delu na podlagi njegovih dogodivščin v slovenskih gorah, večina zapisov pa se nanaša na vzpone na vršace v avstrijskih, švicarskih in francoskih Alpah (mdr. Jungfrau, Matterhorn, Montblanc). Knjigo krasijo avtorjev neprekosljivi humor, odlično poznavanje gorniške problematike in narodna zavednost.
Objavljeno: 09.11.2015 13:59:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:20
Jaz pa sem kmalu čutil, koliko je ura, in jim nisem ostal nič dolžan. “Kaj ste prej rekli?” pravim nosaču, “da je danes hud vihar? To ni nihar, to je navaden, bolj močan veter. Ali veste, kaj je kraška burja, ali sploh veste, kaj je Kras? To je tam, kjer je vse polno jam pod zemljo. Pri Postojni je tako velika, da bi imel Grossglockner v njih prostor. Vidite, pri nas je skozi celo leto taka sapa, kakršna nocoj žvižga okoli koče, pa se za to malokdo zmeni. Kadar brije burja, je pa vse kaj drugega. Tovorni vlak vam vrže s tira ko žogo. Ljudi, ki jih zaloti na prostem nosi po zraku /…/. Če pa se dva okleneta, odnese kar oba v zrak, in včasih vidimo take pare sukati se po zraku, kakor bi plesali.”
