Med smrtjo in življenjem : ljubezen, izguba in kaj šteje na koncu

Prepričan sem, da se bližam koncu življenja, a kakor je to čudno, me tega ni nič kaj strah – prav čuden je ta moj napad spokojnosti. Kadar zdaj pomislim na smrt, me potolaži misel, da se ti bom pridružil. Mogoče se ne bi smel spraševati o misli, ki mi nudi toliko blažila, a svoji skepsi pač ne morem ubežati. Ker kaj zaboga sploh pomeni to “pridruževanje”?
Se spomniš, ko sva se menila in sem rekel, da želim biti pokopan v isti krsti s tabo? Takrat si mi rekla, da v vseh teh letih, ko si pisala knjigo o ameriških pokopališčih, še nisi slišala za zakonsko krsto. Meni pa ni bilo mar: povedal sem ti, kako zelo me tolaži misel na to, da bi ležala v isti krsti skupaj, tako da bi moje truplo odložili k tvojim kostem, mojo lobanjo pa poleg tvoje. Že, že, razum mi seveda pravi, da ne bova skupaj tam – kar ostane, ne zaznava več, saj je le trohneče meso na kosteh, ki nima nobene duše. Vendar pa mi tolažbo nudi sama misel, ne pa resničnost. Čeprav sem goreč materialist, takoj zavržem svoj razum in se grejem s povsem fantastično zamislijo, da bova, če bova v isti krsti, skupaj za večne čase.
Seveda to ne drži. Seveda se ti ne bom nikoli pridružil. Ne bo naju več, ne tebe, ne mene. Vse drugo je prazna marnja!
(str. 281)