Melanholija I

Biografski roman o norveškem slikarju Larsu Hertervigu (1830-1902) sestavljajo dogajanja treh različnih dni iz let 1853, 1856 in 1991. V prvem delu umetnik kot dvaindvajsetletni mladenič, študent umetniške akademije v Düsseldorfu, začuti sij notranje svetlobe ob lepi mladenki, hčerki njegove stanodajalke, kmalu nato pa ga doleti konflikt z njenim stricem, ki za njegovo brezumno poželenje po presežni lepoti dekleta, ne kaže nobenega razumevanja. Poleg tega se sicer talentirani mladi slikar spopada z dvomom o lastnih sposobnostih, med vrstniki ga zaznamuje njegovo revno poreklo, ponavljajoče halucinacije in popolno nerazumevanje realnosti nakazujejo njegovo načeto psihično zdravje. Tri leta pozneje je Hertervig v psihiatričnem zavodu, kjer tistemu času primerno uporabljajo represivne metode zdravljenja. Slikanje, ki bi ga pomirilo in izpolnilo, mu je prepovedano dokler ne ozdravi, kar ga spravlja v še večjo stisko. V tretjem delu odljuden in ne preveč uspešen pisatelj, daljni sorodnik zdaj priznanega norveškega krajinarja obišče Narodno galerijo v Oslu. Ob eni od Hertervigovih slik začuti mističen trenutek, preblisk božanskega, za katerega pravi, da je nekaj največjega kar je doživel v življenju. Fosse z nenehnim ponavljanjem besedila doseže, da podoživimo neobladljivi tok slikarjevih obsesivnih misli, začutimo njegovo zmedo in nemoč, kar je lahko za bralca prav naporno. Roman ima tudi nadaljevanje z naslovom Melanholija II, katerega vsebina se dogaja v letu Hertervigove smrti in zaenkrat v slovenščino še ni prevedeno. Tako kot slikar Hertervig tudi Jon Fosse stremi k umetnosti kot razodetju najsubtilnejših globin bivanja. Za številne drame, romane, pesniške zbirke, eseje, knjige za otroke in prevode je leta 2023 prejel Nobelovo nagrado za književnost.