Membrane, membrane

V enem od intervjujev je Ivan Antić izjavil, da je pri pisanju kratkih zgodb potrebno izostriti, kaj je glavna situacija zgodbe, kdo je kdo, kaj kdo komu dela in kakšne so posledice tega. V osmih zgodbah v zbirki Membrane, membrane se dogaja marsikaj: staranje, trganje ljubezenskih razmerij, homoerotika, kulturna asimilacija, srečanje starih znancev, gostovanje dveh literarnih ustvarjalcev zunaj domovine, divja vožnja z nočnim avtobusom, oboroženi napad z ropom … Tudi svet medosebnih razmerjih in njihovih posledic avtor ubeseduje brez zadržkov in v širokem razponu – z navidezno pripovedno lahkotnostjo in distanco se pred nami razkrivajo celo domnevno najtežje ubesedljive (in morda za nekatere bralce premočne) skrajnosti (npr. zgodba Izrinjanja). Vendar pa Antićevega pisanja ne bomo prepoznali zaradi zgoraj navedenega – očaral nas bo posebni pripovedni fokus in njegova izvedba. Pripovedovalec je v vseh zgodbah prvoosebni, skozi njegovo gledišče avtor podaja dogajanje, literarne osebe spoznavamo izključno posredno skozi doživljanje glavnega lika. Ta se mestoma iz udeleženca v dogajanju odmakne v opazovalca dogajanja (zgodba Smrt in naslov, Ulica brez bara), sprememba gledišča je tudi grafično podprta (poševna pisava), zdi se, kot da literarni lik beži iz besedila in doživljanja v objektivno distanco, da bi doumel to, kar se dogaja. Uporaba pripovedovalca kot distanciranega opazovalca je pripeljana do skrajnosti, eden od načinov distanciranja so pripombe o samem ustvarjalnem postopku v opombah na dnu besedila (npr. »Nikoli nisem videl smisla v tvoji potrebi po tem, da iz vsakega stavka narediš nov odstavek«, zgodba Ulica brez bara). Avtor ustvarja svoj literarni svet preko najmanjših čustvenih zaznav protagonista. V ta namen pogosto osrednji literarni lik postavi v stanje spremenjene zavesti (spremenjeno zaznavanje lastnega telesa, odlomki iz sanj, »neko neznano odstopanje«, »kakor da sem izstopil iz sebe« …). Po uvedbi spremenjenega stanja zavesti Antićeve literarne osebe sveta ne dojemajo razpršeno, pač pa izostreno. Naravnost prežijo na vsako spremembo v sebi, v odnosih in okolju in jo okrepljeno doživljajo. Ubesedene so drobne hipne vibracije človeških čustvenih membran, ki delujejo hkrati kot zaščitna lupina notranjega sveta in cedilo za zunanji svet, vsak »duševni šumot« (pojav bi lahko imenovali tudi »človeški tropizem« ali ob misli na podobno nadrealistično prozo Francija Novaka »podnebna sprememba«). S takšno pisateljsko »klinasto trdno zagozdeno pozornostjo« je avtor ustvaril osem kratkih zgodb, ki nudijo izredno bogat in izpiljen literarni svet, z močnim čustvenim in jezikovno literarnim nabojem, kar zahteva enako pozornega bralca. Vsaka zgodba je umetnina zase, zbirka v celoti pa po vsebinskih motivih dovolj raznolika, da bodo tudi različni bralci v zbirki našli svojo najljubšo zgodbo. Zbirka je obogatena z izčrpno spremno besedo Marjana Čakarevića.