Menažerija

Literarni prvenec Eve Markun je bil pozdravljen z odobravanjem. Avtorica je leta 2016 postala »Uršljanka leta« iz česar je sledila izdaja knjige kratkih zgodb, dve leti kasneje nagrajena na festivalu Novo mesto short.

Seveda je nagrade nujno razumeti v kontekstu celotne bere (in meril žirije). Slednja je sicer bila, vsaj na primeru kratkoproznih zbirk »čez palec« v zadnjem času morda nekoliko skromnejša kot le nekaj let poprej. A čeprav je tovrstne izbire težko ocenjevati, še posebej, če se ne ponašaš s tem, da si prebral_a vsak naslov, ki pride v poštev, ne gre zanikati, da Menažerija prinaša elemente, ki so v kontekstu trenutne (ne pa nujno obče) domače literarne (kratkoprozne, deloma pa kar prozne) produkcije specifične.

Že površinski pogled nam razkrije nekaj teh: v razmerju do siceršnjih zbirk kratke proze imamo opravka z nekoliko daljšo knjigo, predvsem pa z nekoliko daljšimi posameznimi besedili. Markun se odmika od ekonomično začrtane strukture kratke proze ter posamezne like vzpostavlja z romanesknim zamahom. Besedila se ne nahajajo na hibridnih mestih, kjer bi kolebala med možnimi umestitvami, ne poigravajo se s približevanjem poeziji ali esejistiki, a se obenem tudi ne držijo paradigmatskih načel kratke zgodbe ali novele (čeprav so bližje prvim). Za nekoliko posebne tekste gre tudi snovno-tematsko: v ospredju tokrat niso socialne teme, niti tako imenovano vsakodnevno življenje.

Zato pa se zdi, da zbirka idejno preči (vsaj) tri večja polja: vprašanje ženske in ekologijo, na indirekten način pa tudi vprašanje tujega/tujstva.

Tako je v delu mogoče najti kopico vprašanj, ki zadevajo patriarhat: najsigre za specifično žensko izkušnjo nosečnosti in rojevanja (ki je ožja okolica ne razume prav dobro) v besedilih Brez milosti, Rojenje in Zapletanje ali pa dogajanje, ki gravitira k prevpraševanju družinskih razmerij, pogosto nagnjenih v škodo ženske (poleg omenjenih vsaj še v Samo bogovi umirajo ter Lažnivec); obenem imamo opravka s tako rekoč klasično ekološko paradigmo, ki se ne zateka v naravovarstvo, temveč išče logiko naše umeščenosti v »velikem redu stvari« (oz. v naravi), kar počne bodisi s pripoznavanjem substancialnega v denimo nečloveških živalih, bodisi z naslavljanjem vprašanja odnosa med kulturo in naravo.

K tujstvu Menažerija pristopi nekoliko drugače, ali bolje: ne pristopi, a ravno s tem odkrije način kako govoriti o »orientu« brez (oz. čim manj) »orientalizma«. Tako so tri zgodbe (Barang čkut na, Da o opici sploh ne govorimo ter Samo bogovi umirajo) umeščene v azijski prostor (s sledenjem namigom iz besedil lahko dogajalni prostor še bolje lociramo, bržkone nekam v Indokino, morda v Kambodžo ali celo kakšno specifično pokrajino). A dogajalni prostor je samo to … dogajalni prostor. Seveda je kulturno zaznamovan, saj gre dejansko za drugo kulturo, vendar le kolikor je to nujno (prisotnost budizma, lokalna imena, lokalne geografske značilnosti, specifike vsakodnevnega življenja), medtem ko razmerja med liki in dogajanje ne zapadajo zahodnjaškim predstavam o »tuji« logiki stvari (seveda pa je morebitno vsiljevanje prav zahodnjaške logike vselej kočljivo detektirati).

Slednje je do neke mere gotovo mogoče zaznati kot idejni preboj zbirke. Ali velja enako za feministično in ekološko plat? Za oboje to bržkone ni mogoče reči, oz. je preboj pretirana beseda, četudi je mogoče zagovarjati, da sta popisani dosledno in v primeru vprašanja ženske skozi nosečnost tudi specifično, saj je prav nosečnost pogosto teren privezovanja ženske k mističnemu, naravnemu in s tem poligon za zatiranje. Specifika se pojavi v sintezi enega in drugega, v ekokritični, morda celo ekofeministični perspektivi.

To je mogoče zaznati v zgodbah Brez milosti in Rojenje. Kot že rečeno: opravka imamo z razmerjem narava-kultura, vanjo pa lahko po klasični patriarhalni paradigmi vnesemo žensko (narava) in moškega (kultura), ob čemer ohranjamo tako problematično binarnost, kot problematično navezovanje spolov na bolj ali manj »šlogarske« pojme. Po tej liniji je mogoče, da junakinja Brez milosti sklene »pakt« z merjascem (tokrat je ta lahko povsem upravičeno tudi moškega spola): v zameno za dobrobit njegovega potomstva bo lahko sama rodila sina (ki ga kmetija želi in potrebuje). Po tej liniji se začne brisati meja med nosečnico v Rojenju in žuželkami, ki »zasedajo« domovanje, ki ga ima bodoča mama s svojim partnerjem. Meja med žensko in naravo se zabriše, preko nosečnosti začneta prehajati ena v drugo (v okviru zgodb tudi zelo dobesedno), pri čemer postanejo nejasne meje med naravnim in kulturnim tako v okviru ženske kot v okviru nečloveške živali, slednje pa so lahko reprezentirane tudi kot »žrtveniki« ali »mrčes«, kar je v skladu s prevladujočo družbeno podobo.

Tovrstno detektiranje vprašanj žensk, živali in narave je izrazito značilno za ekofeminizem, zaradi česar je prav mogoče trditi, da v teh ozirih Menažerija sovpada s širšim miselnim tokom kot ga vzpostavljajo nekatere zgodbe same po sebi. V skrajnih točkah (posebej v Brez milosti, Rojenju in Da o opici sploh ne govorimo) uspe nasloviti tudi vprašanje etike živali s čimer v spregi z besediloma Samo bogovi umirajo ter Starec in drevo (ki do neke mere vzpostavita tudi rastlinstvo kot substancialno) poseže še na polje globoke ekologije. Menim, da so tovrstne korelacije z razmeroma novimi in trenutno aktualnimi tokovi tiste, ki tudi samo zbirko postavljajo v polje svežega in aktualnega.

Po slogovni in pripovedni plati gre za suverena, jasno izpisana in dobro organizirana besedila, katerih težišče pa naposled ostaja predvsem v domeni posredovanja same fabule, saj nimamo opravka z izrazito umetelnim jezikom. Zadržek velja sami zgradbi zbirke: pojem menažerije (definicija iz SSKJ je navedena tudi na začetku knjige) sicer povezuje zgodbe v »večjo enoto« zbirke o različnih (tudi človeških) živali, ki nam jih avtorica postavi na ogled, a obenem se zdi, da prav v tem tiči tudi težava. Narekovana ideja enotnosti naposled ponudi premalo slednje, da je ne bi morda zaznali kot nekoliko prisiljene. Po eni strani so tu »domače«, »kmečke« zgodbe, v medsebojnih tesnih odnosih, po drugi »azijske«, »tuje«, prav tako medsebojno korelativne, navedenim pa je dodana še zgodba Lažnivec, ki jo najlažje označimo za izrazito »intimno« študijo nekega odnosa ali kar igro s pari. Tako besedila tvorijo več različnih skupin, ki jih ideja menažerije ne poveže zadostno.

A četudi je dodana vrednost zbirke kot celote omejena, se tu še vedno srečamo z nekaj intrigantnimi besedili, ki v našem prostoru po eni strani predstavljajo svojstveno poetiko, po drugi pa lahko določene estetske in idejne težnje zaznavamo tudi v nekaterih drugih novejših besedilih (denimo pri Anji Mugerli, Andreju Tomažinu, Franciju Novaku, idr.). Vprašanje urbanega in ruralnega, kulture in narave, vprašanje substancialnosti v slednji … vse to pa je nenazadnje mogoče gledati s pozicije transhistorične povezave s kmečko povestjo, nekakšnim domorodnim žanrom, kar pa je že naloga, ki presega kritiko.