Menih v vrtincu sirske vojne

“Kot da bi dal svoje privoljenje za ta veliki projekt, sveti Julijan ni čakal, da bo oaza ozelenela ali da bo samostan v celoti obnovljen, ampak se je že prej pokazal v svoji lepoti. Zelo kmalu sem bil prvič v življenju priča čudežem. Nekaj tednov po mojem prihodu je v Mar Elian prišla družina iz moje župnije. Starša sta imela samo enega otroka, ki pa je imel težko telesno okvaro; zaradi težke bolezni kosti no mogel hoditi. Bili so obupani zaradi diagnoz zdravnikov, ki so otroku brez uspeha skušali namestiti protezo, in so prišli, da bi tri dni in tri noči molili na grobu svetega Julijana. Vsako jutro sem obhajal mašo zanje. Na dan, ko so se vračali domov, je oče kot običajno posadil otroka na prtljažnik kolesa. Toda ko je otrok stopil s kolesa, je začel hoditi! Starši so me nemudoma poklicali. Obiskal sem jih in videl njihovega sina, kako teka vsenaokrog hiše. Milost je delovala; na priprošnjo svetega Julijana je Bog uslišal njihove molitve! Pozneje je v samostan prišla neka muslimanska beduinska družina. Žena je imela težke psihične težave in je doživela že tri hude živčne zlome. Tega se je zavedala in je bila zato prav tako obupana kot njen mož. Ko je vstopila v majhno kapelo, v kateri je grob, je ženska zelo umirjeno začela moliti za moža in otroke. Noč so preživeli v samostanu, naslednje jutro pa so odšli. Mož me je pozdravil in mi zaupal: ‘To je bilo po več mesecih, da je vso noč spala kot top!’ Ko sem to slišal, so me prevzela čustva. Kako sem bil vesel, ko sem ugotovil, da je Gospod temu kraju naklonil milosti telesnega in duševnega ozdravljenja!” (str. 122-123)