Mercedes-Benz : iz pisem Hrabalu
Žanr | družbeni roman, humoristični roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Staša Pavlović |
Ključne besede | Češki pisatelji, Humor, Vozniki, Vozniške sposobnosti |
Šola vožnje kot literarni hommage literatu
Mercedes-Benz je na prvem mestu roman o literatu. Seveda je tudi roman o avtomobilih, šoli vožnje, površinski zagledanosti, delu poljske zgodovine in mestu Gdansk, a Mercedes-Benz je vendarle treba brati predvsem kot posvetilo velikemu češkemu pisatelju Bohumilu Hrabalu. Bralec bi kaj lahko pomislil, da ga čaka vsaj nekoliko mučno branje, sploh če so mu poznana dejstva o zadnjem obdobju življenja in smrti Bohumila Hrabala, a temu v tem primeru vendarle ni tako. Paweł Huelle je v svojem “pisemskem” poklonu za kaj takega vse preveč hudomušen, pa čeprav je roman pisan zelo zgoščeno, brez odstavkov in v povedih, ki se neredko raztegnejo čez celo stran. Morda bi sama oblika lahko kakšnega od bralcev od branja odvrnila, vsem, ki pa vas ne bo, pa je bralni užitek, sem prepričan da, zagotovljen. Prvovrstno in unikatno!
Objavljeno: 06.04.2017 17:39:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:38
“Na tem mestu sem, dragi gospod Bohumil, gospodični Ciwle moral razložiti, da je oče za časa okupacije v avtomehanični delavnici delal tudi po enajst ur na dan, kar ga je rešilo pred prisilnim odhodom v rajh, ta delavnica je namreč sodelovala z oskrbovalnimi podjetji in z vojsko. »,Stori,kakor hočeš,ʼje rekla mama, v resnici pa je zelo dobro vedela, da se oče ne bo odpovedal mercedesu, saj mu je ta pomenil več kot le navaden avto, celo več kot le navaden mercedes, ko pa je za uro vožnje postalo potrebnih devetintrideset ur v delavnici,« sva ravno prispela do krožišča na Hucisku, »je mami prekipelo in je rekla: ,Nikoli več ne sedem v to kripo!ʼ In res nikoli več ni sedla vanjo, oče pa je, ko nekega dne spet ni vžgal zaganjalnik, zaloputnil z vrati, ključe spravil v kredenco in se avta, ki je stal ob vrtni ograji, ni pritaknil nikoli več.«” (str. 122-123)