Mercier in Camier
Žanr | družbeni roman, modernistični roman (vezan na nastanek v času modernizma, lit. usmerjenost) |
Narodnost | francoska literatura, irska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Beletrina |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Jana Pavlič |
Ključne besede | Modernizem, Potovanja |
Potovanje k robu niča
V romanu nobelovca Samuela Becketta spremljamo tragikomično popotovanje dveh starcev, pri čemer ni jasno, kaj je njun cilj in zakaj se pravzaprav podajata na pot. Mercier in Camier se o tem ne sprašujeta, veliko več opravka pa imata s popisom svojih sredstev in vremenskih pojavov – muhasto vreme jima povzroča neprestane spremembe in odložitve načrtov, predmeti, kot so dežnik, dežni plašč, torba in kolo pa se izgubljajo, kvarijo in so največkrat v napoto, a prav nikoli ne uspejo opravljati tega, čemur so namenjeni.
Roman ob besednih dialogih junakov neprestano učinkuje komično, a nas hkrati tudi spravlja v nelagodje. Pri tem sledi glavni niti razvoja Beckettove literature, ki v vsebini, v kasnejših delih pa vedno bolj tudi v obliki uprizarja redukcijo – razpadanje telesa in prevoznih sredstev součinkuje z Beckettovim namernim razkrojem jezika in sloga. To težnjo njegovih junakov in literature bi najbolje opisali kot vztrajanje na robu niča, kot je na drugem* mestu zapisal filozof Mladen Dolar, ki je za slovensko izdajo prispeval tudi spremno besedo.
*Neizničljivo najmanj. Literatura, 19, 197/198, str. 99-117.
Objavljeno: 16.12.2015 14:42:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:51
“Camier je na zmenek prispel prvi. To pomeni, da ob njegovem prihodu Mercierja ni bilo tam. V resnici ga je Mercier prehitel za dobrih deset minut. Torej je bil Mercier in ne Camier tisti, ki je prišel prvi. Potem ko je počakal pet minut in oprezal po različnih pristopnih poteh, po katerih bi lahko prišel njegov prijatelj, je odšel na obhod, ki je moral trajati četrt ure. Camier, ki tudi sam ni od nikoder videl prihajati Mercierja, je po petih minutah prav tako odšel na kratek obhod. Ko se je četrt ure pozneje vrnil na kraj srečanja, je Mercierja zaman iskal s pogledom. In to se razume. Kajti Mercier, ki je še pet minut počakal na dogovorjenem kraju, si je šel pretegnit noge, če uporabimo izraz, ki mu je bil pri srcu. Camier je torej po petih minutah bebavega čakanja spet odšel, rekoč si, Morda naletim nanj v eni od sosednjih ulic. V tem trenutku je Mercier, ki se je vrnil s svojega kratkega sprehoda, ki tokrat ni trajal dlje kot deset minut, videl oddaljujočo se postavo, ki je v jutranji megli rahlo spominjala na Camierja in ki je to v resnici bil. Na žalost je izginil, kot da bi se vdrl v tla, in Mercier ga je spet čakal. A po petih minutah, ki so mu očitno začenjale prihajati v navado, je čakanje opustil, saj je spet potreboval gibanje. Njuna radost, Mercierjeva in Camierjeva namreč, je torej za trenutek dosegla skrajnost, ko sta se eden po petih in drugi po desetih minutah zaskrbljenega postopanja, ki se je izteklo hkrati in na istem kraju, prvič od prejšnjega večera znašla iz oči v oči. Bilo je devet in petdeset minut.” (str. 8)