Mermol
Žanr | kratka zgodba, novela |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2016 |
Založba | Kulturni center |
Zbirka |
Knjižna zbirka Frontier |
Ključne besede | Družina, Medosebni odnosi, Odnosi med spoloma, Odraščanje, Otroštvo, Skrivnost |
Zbirka devetih novel s skrivnostnim naslovom Mermol. Razkrije se, da je to kraj, pokrajina, svet z mizarskimi delavnicami, zapori, domovi za oskrbovance, pošto, skladišči, deponijami, samostani, svetilniki, okrepčevalnicami, kjer se gnetejo človeška življenja, ki jih tako ali drugače zmeraj določa čas. V vsaki od novel je Mermol omenjen vsaj enkrat, po navadi na koncu pripovedi, ko se strasti že poležejo in pogleda pripovedovalec na zgodbo z druge perspektive in jo s tem preokviri.
Pisane so v prvi ali tretji osebi, a tudi ko gre za tretjeosebni govor, se včasih zgodba izteče v prvoosebnem, s pripovedovalcem, ki v glavnini dogajanja še ni bil rojen. Prevladuje tematika otroštva, odraščanja, spolnega dozorevanja in razumevanja, družinskih skrivnosti, v tem okviru in zunaj njega pa spolne sle, ki premetava mermolske junake in antijunake. V eni od njih se pojavi na prvi pogled fantastični Sarang, navidezno mesto iz samih kulis, v katerem prižiga in ugaša luči pripovedovalec arhitekt. A tudi to je le prispodoba tukajšnjosti, sveta zakamufliranih navideznosti in praznote.
To, da je pisec pesnik, se kaže v strukturiranju pomenskosti, ki ji z odstiranjem in razvozlavanjem ne prideš do konca, saj se nakažejo vedno nove pomenske plasti, v katerih domuje presežno in tukajšnjim očem nedoumljivo. Odraža pa se to tudi v naslovih novel, v katere so postavljena ženska imena, ki prinašajo v strukturo pripovedovanja medbesedilne navezave ali dodatne pomene v že tako mnogopomenskih in včasih tudi simbolnih dogajalnih prostorih.
Objavljeno: 02.11.2017 08:46:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:07
“Vidiš,” je pritisnil sredinec na fotografijo troje odraslih pod širnim dežnikom. “Živalski vrt ima svojega letečega fotografa. Niti opazili nismo, ko nas je škljocnil, le pri vhodu smo mastno plačali. Vidiš, na levi teta Jelka, na desni mama Zorka, jaz pa sem moral držati dežnik. Oni dve pa sta me kot klopa držali pod roko, da so mi zavidali vsi mestni gizdalini …”
“Kje pa sem bil jaz?” sem dvignil obrvi.
“Kje neki, moj Kakadu? Ko smo šli v živalski vrt, si bil pri meni, ko pa sem pri izhodu kupoval to fotografijo, ki si jo moram nujno povečati in uokviriti, pa si bil že pri njej …”
(str. 69)