Mesto Bohane

Bohane je izmišljeno mesto na Irskem v prihodnosti, v letu 2053. Mesto je center pokrajine Veleniča, kjer živijo Peščeni Pikeyji. Gre za distopično besedno risanje ali scenarij za strip našega življenja čez 32 let. Ker gre za nizanje prizorov, boste mogoče obupovali nad branjem. Osnovni zgodbi vseeno ni težko slediti. Nekdanji vodja tolpe Noblese se vrne iz izgnanstva in se kani zopet srečati s svojo najstniško ljubeznijo Macu, ki je sedaj žena novega poglavarja, nekakšnega Don Corleoneja v Bohanu, Logana Hartnetta. Ta je kot vsak “mafiozar” pod močnim vplivom svoje pretkane “alanfordovske”, devetdesetletne matere. Tolpe se spopadejo na kulisi ljubezenskega rivalstva, krvnega maščevanja in očitno, kot kaže opis Bohana in natančno izrisanih likov, smo priča tudi apokalipsi oz. razpadu civilizacije. Branje zahteva ogromno pozornosti. Opaziti moramo vsako podrobnost, denimo kako so junaki oblečeni, kaj s tem sporočajo. Mogoče vas bo obšla asociacija na film Nori Max. Sredi Bohana se vije črna, smrdljiva reka, ki se zaleze v vse pore. Na podlagi zgodbe lahko le špekuliramo, zakaj je/bo tako kot je/bo. V mestu je brezvladje, velja zakon ulice, opaziti je tudi razkorak med revnimi in bogatimi, onesnaženost in bolezensko, kužno vzdušje. Tu je le nekaj mladih, novih, pogumnih posameznikov. Avtor nam razlogov za stanje v letu 2053 ne predstavi, pusti vso svobodo pri razlagi, a glede na posledice, ki jih riše, si jih lahko predstavljamo tudi tako: nadaljnje izkoriščanje narave in vodá vodi v ekološko katastrofo, strupen vsakdan. Zdajšnje generacije, ki iščejo svoje načine preživetja, bi čez trideset let po distopičnem scenariju utegnile do konca izgubiti možnosti za boljše življenje. Zavladajo droge, prostitucija, alkohol. Identiteta, ugled in moč sta vezana na tolpe. Ker v Bohanu ni avtomobilov, telefonov in ostalih atributov napredka, lahko špekuliramo, da je vmes napovedana sončna eksplozija v letu 2047 povzročila energetsko-internetni mrk, zelo logična je tudi misel, da smo energetske vire pač do konca izčrpali, delo z rokami je/bo, prej digitalnim domorodcem, tuje. Tukaj vozi le še tramvaj. V mestu je le en časopis in novinar, ki uporablja srednjeveški fotoaparat. Mogoče smo se nazaj vrnili celo spričo milenijske neizpolnjenosti z zasloni, željo po odnosih. Ne vemo, kaj vse je avtorja vodilo pri slikanju novega sveta. V Bohanu si zopet pišejo pisma na roke. Veliko vlogo nosi kostumografija, ta izraža status ali moč, spominja na srednjeveško dramatično oblačenje ali ostanke moči modne industrije, skozi katero smo se izražali in si vedno bolj smelo preoblikovali telesa. Mogoče so tudi igričarski ostanek. Ker so meščani informacijsko izolirani, razvijejo svoj jezik. Tako je izvirna knjiga v zahodnoirskih dialektih, medtem ko se genialen prevod Alenke Jovanovski nasloni na celjski pogovorni jezik in narečne različice. Branje je zabavno in bogato, predvsem zaradi ritma in jezika, ki zavibrira na ton prihodnosti. Čeravno naj bi se zgodil napredek, se zdi, da je marsikaj obstalo, verjetno pa le za revno večino: Bohanci gledajo stare filme (bogati si mogoče lahko zakupijo kaj več?), se spominjajo starih komadov na radiu, hiše so dotrajane, obstajajo le redka bogataška posestva. Kaj ne opazujemo tega že sedaj? Gledamo stare filme, uporabljamo železnice iz časa Marije Terezije, sedimo v zdravstvenih domovih iz povojnega časa in sredi podrtije in razprtije govorimo o napredku? Kaj ne odmetavamo plastike in hkrati okopavamo svojega koščka ekovrta? Prevladuje ton nostalgije, poslušamo rock, sledimo tej ali drugi rešiteljski opciji, kulture med opcijami ni … Razumete, zakaj je Barryjevo pisanje tako lahko brati komično? Kot da se je na poti izgubila tudi opcija ustvarjanja. Potrošniki oziroma generacije obilja so do konca vse zasvinjale, zapadle apatiji in drogam, brezzakonje je utirilo pot pohlepnim posameznikom, mafiji, tolpam, meščani le še plenijo in izkoriščajo, kar je ostalo od ostankov civilizacije. Pri branju boste potrebovali ogromno pozornosti in nekaj domišljije. V zaključku se zgodba, po resnih klanskih spopadih in popolnem razpadu civilizacijskih vrednot, razvije v še eno zanimivo avtorjevo, tokrat optimistično, idejo: stvari v roke vzamejo ženske. To mogoče ne bi bilo tako narobe;).