Mesto sanjajočih knjig : roman iz Zamonije

Pomignil sem na loputo.
»Je to …?« sem začel.
»Ja, je,« je prikimal Smeik. »Moj čisto zasebni vhod v bukvanski labirint. Stopnice v podzemlje. Huuuu …« Zakrilil je z vsemi štirinajstimi ročicami.
»Je to vhod, skozi katerega je Kresnik …«
»Ja, to je to,« je spet vskočil v moje oklevajoče spraševanje. »Tod se je spustil Kolofonij Kresnik, da bi poiskal kralja senc.« Zresnil se je. »Celo po petih letih še živim v upanju, da se bo nekega dne vrnil.« Zavzdihnil je.
»Prebral sem njegovo knjigo,« sem dodal. »Odtlej se sprašujem, kje se prepletajo dejstva in izmišljotine.«
Smeikova drža se je na mah spremenila. Prej na pogled tako mehak in ranljiv žerkin trup se je vpotegnil in zrasel v višino, Smeik je gledal strogo in preiskovalno ter skrčil svoje mnoge peščice.
»O verodostojnosti Kolofonija Kresnika ni nobenega dvoma!« je zagrmel, da so zacingljale epruvete na regalih naokrog. »On je junak! Pravi junak in pustolovec. Njemu ni bilo treba trositi laži o lastnih pustolovščinah. Vse je zares doživel. In zanje drago plačal.«
(str. 102)