Mežik
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Lipa |
Prevod |
Vojko Šinigoj |
Ključne besede | Bolezni, Družinski odnosi, Glasba, Medvrstniško nasilje, Mladostniki, Prijateljstvo, Rak (medicina), Smrt, V mladinskem leposlovju, Vrstniki |
Rob Harrell je priznan ilustrator, avtor, stripar, ustvarjalec risank. Leta 2006 se je spopadal s tumorjem na očesu, napihnjenim očesom, operacijo, režo za kovance, izgubo las, strmljenjem v veliki X, očesno godljo, izgubo vida in še marsičem. Svojo zgodbo je opisal skozi oči fanta Rossa. Poleg zdravstvenih težav in nošnjo klobuka, se je Ross spopadal tudi z odzivom svojih sovrstnikov na njegovo bolezen. Od zelo krutih stvari do velike podpore. Po eni strani so ustvarjali meme, ki so se nanašali na njegovo spremenjeno fizično podobo in grožnjo smrti. Po drugi strani je doživel veliko podpore s strani njegove najboljše prijateljice Abby in prijatelja Jimmyja. Po tretji strani pa ljudje ne vedo, kako bi se do njega v takih okoliščinah sploh obnašali in se umaknejo. Za vse je težko, Ross pa svojo uteho najde v ustvarjanju stripov, ki so tudi del knjige, in igranju na kitaro. Gre za to, da ob igranju na kitaro in ustvarjanju stripov lahko iz sebe da vso jezo, bolečino, vsa čustva, ki se nabirajo v njem. Kar močno pomaga. Pomaga pa tudi veliko humorja. V veliko podporo mu je tudi zdravstveno osebje, zlasti Frank, ki ga tudi začne učiti igranja na kitaro. Ob hudih preizkušnjah v življenju je največkrat tako, da ob tem doživimo hkrati najlepše in najhujše trenutke svojega življenja. Je hkrati neznansko težko in neznansko lepo Še posebej, ker hude preizkušnje stkejo med ljudmi posebne vezi, ki trajajo vse življenje in je nemogoče, da bi se kdaj pretrgale. Ne glede na fizične razdalje, ki nas včasih ločujejo. Zelo občuteno napisano besedilo, ki govori o veliki moči otrok.
Objavljeno: 13.05.2022 08:40:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:25
“In potem – aplavz. Tudi nekaj vzklikov. Ne od vseh, da se razumemo; niso ravno stoječe ovacije, ki bi jih pričakoval v kakšnem filmu, a vseeno je precej kul. Naše družine in Frank s svojo bando, pa kakih deset vrstnikov, ki začno skakati in tuliti z dna grla. In Isaac in Chris, dol priletita, se postavita tik pod oder in se nam začneta priklanjati kot kakšna zmešana oboževalca, kar je sploh odbito in kul. A za precejšen del publika se zdi, kot bi ne vedela, kako se odzvati. Saj vseeno. Saj ni bilo zanje, kar je pomembno, je kako se počutim. Kako se počuti Jimmy. In Abby. Ko odidemo z odra, mi vse telo zveni in vibrira kot struna. Nikoli bolje! In potem pridemo do roba odra in, kar je mogoče še najboljše od vsega, Sarah in Denise se nam brž umakneta, kot bi bili nevarni ali kaj takega. Ta del mi je res všeč.” (str. 305-306)