Mi, otroci s postaje Zoo
Žanr | družbenokritični roman, mladinski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1994 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Odisej |
Prevod |
Olga Ratej |
Ključne besede | Berlin, Droge, Mladostniki, Odvisniki od drog, Prostitucija |
Tako mladi, tako (na smrt) zadeti.
Kultni roman, ki sta ga po resničnih dogodkih leta 1978 napisala Sternova novinarja Kai Hermann in Horst Rieck. Takrat 15 letna Christiane F. jima je zaupala svojo življenjsko zgodbo. Christiane je bila prijazna, čuteča in inteligentna deklica, rada je imela živali in svojo nemško dogo. Po selitvi s podeželja v Berlin se je počasi vse spremenilo. Starša sta se bolj in bolj prepirala, oče je postajal nasilen fičfirič, mama vedno prezaposlena, njihovo stanovanje utesnjeno. V tem velemestnem okolju ni bilo nobenega primernega prostora za igro in otroške vragolije. Same stolpnice in beton in prepovedi “ne hodi po travi, ne brcaj žoge, ne trgaj rož”. Nič nenavadnega torej, da so otroci svojo energijo usmerjali tudi v destruktivnost zaradi dolgočasja, nemira, neizživetosti, nerazumevanja odraslih. Tako jim je na pot prišla tudi droga. Najprej cigarete, alkohol, valium in nato hašiš, neizogibno je sledil heroin. Brutalen začaran pekel se je začel. Laganje, kraje, prostitucija, strah pred abstinenčno krizo, neznosno pehanje po novem odmerku, nabavljanje, prehitre smrti zaradi predoziranja, izdaje, beg pred policijo, odvajanja od droge ter vračanje v ta krut svet. Nešteto ur je prebila z ostalimi narkomani na železniški postaji ZOO. In … bili so le otroci. Roman brez najmanjšega olepševanja odstira grozljivo življenje odvisnikov, z žargonom pa skrbi še za dodatno avtentičnost. Po knjigi so posneli tudi film, pred kratkim tudi serijo.
Prevod dela: Wir Kinder vom Bahnhof Zoo. , Droge, mladi in današnji čas / Martina Tomori: str. 265-275. , Ob drugi izdaji Otrok s postaje Zoo: str. 276-277.
Objavljeno: 30.06.2021 14:04:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:51
Ni se mi posrečilo, da bi se opogumila. Zmerom znova sem morala misliti na turkeya [abstinenčna kriza]. Mislila sem, kako sem se včasih rogala fiksarjem, ki so bili na turkeyu. Saj nisem nikoli prav kapirala, kaj se je z njimi dogajalo. Opazila sem samo, da so bili pošastno občutljivi, zelo ranljivi in brez vsake moči. Fiksar, ki je na turkeyu, si skoraj ne upa ugovarjati, taka nula je. (str. 97)