"Če se je v vseh teh letih v športu česa naučil o človeški naravi, potem se je tega, da se imajo skoraj vsi za dobre ekipne igralce, da pa jih zelo malo razume, kaj to v resnici pomeni. Pogosto pravijo, da so človeška bitja čredne živali, in ta misel nam je vcepljena tako globoko, da skorajda nihče ni pripravljen priznati, da nas je veliko takih, ki smo v skupinah zanič. Da ne znamo sodelovati, da smo sebični ali, kar je najhuje, da nas drugi kratko malo ne marajo. Zato kar naprej ponavljamo: igram za ekipo. Dokler tega še sami ne verjamemo, cene za to pa dejansko nismo pripravljeni plačati. Peter je bil od nekdaj v takšni ali drugačni ekipi in ve, kakšne žrtve to v resnici terja. »Ekipa je večja od igralca.« je za tiste, ki ne razumejo športa, le oguljena fraza, za vse druge pa boleča resnica, ker je boleče živeti v skladu z njo. Podrejaš se vlogi, ki je nočeš, molče opravljaš bedne naloge, igraš v obrambi, namesto da bi ti pustili zadevati gole in blesteti. Ko znaš sprejemati najslabše plati svojih soigralcev, ker imaš rad svoj kolektiv, takrat igraš za ekipo.«
Mi smo medvedi!
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Kapučino |
Prevod |
Katarina Jerin |
Ključne besede | Dekleta, Družinski odnosi, Fantje, Hokej na ledu, Mladostniki, Posilstvo, Športniki |
Švedskemu pisatelju Fredriku Backmanu so romani Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje in Tu je bila Britt-Marie prinesli mednarodno slavo. Za njegovo knjigo Tu je bila Britt-Marie bi lahko rekli, da govori o nogometu, za knjigo Mi smo medvedi! pa, da govori o hokeju. Vendar je šport in dogajanje okoli njega samo osnova za prikaz, kako lahko šport in dogajanje okoli njega, pozitivno ali negativno vpliva na posameznike (ki se z njim ukvarjajo ali ga spremljajo) oziroma na območje, v katerega je vpeto. Pa tokrat še ena osebna pripomba. Ker Jesenice že od nekdaj veljajo za hokejsko mesto, vsi prebivalci Jesenic točno vemo, kakšen vpliv ima lahko hokej in z njim hokejisti na območje, v katerem in za katerega deluje. Tega se je zavedala tudi železarna, torej gospodarstvo, ki je vlagalo nazaj v razvoj hokeja in okolja, v katerem je ta deloval. Pa nazaj k knjigi. V nekem majhnem mestu skupnost pomeni vse, srce mesta pa predstavlja hokejska ekipa Medvedi. Vsi upi, razvoj mesta in boljša prihodnost mladih hokejistov, so položeni v dobro igro in uspeh mladinske ekipe na državnem prvenstvu. Zmaga v mladinski kategoriji bi namreč pomenila večji vložek gospodarstva in športa v razvoj mesta in s tem tudi v razvoj mladih ljudi in mladih hokejistov. Tako je od ena tekme odvisna prihodnosti mladih fantov, kluba in vseh prebivalcev. A sanje se razblinijo v noči, ko mladi hokejisti praznujejo polfinalno zmago. Skrivnosti noči ni bilo mogoče skriti in najboljši igralec Kevin ne zaigra na finalu državnega prvenstva. Si najboljši hokejist v mestu, kjer hokej pomeni vse, res lahko dovoli vse? Konec knjige nas vendarle opozori na to, da nekje kljub vsemu obstajajo meje in morda je takrat, ko se jih prekorači, čas za nek nov začetek. In morda denar in uspeh vendarle nista vse. Skupnost in hokej, ki skupnost povezuje, bosta preživela tudi brez velikih finančnih vložkov. Ker vsi vemo, da hokej in šport v celoti nista samo denar, ampak mnogo več. Knjiga je poklon vsem športnikom za vse, kar v svojih športnih karierah naredijo za okolje, v katerem delujejo. In morda imata glasba in šport več skupnega, kot ste si mislili.
Objavljeno: 11.06.2018 23:17:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:54
“Ve, da se tekme prav toliko dobivajo v glavi, kot na ledu, in njegov trener ga je naučil, da je šport tudi glasba: vsaka ekipa rada igra v svojem ritmu in tempu. Če ta ritem zmotiš, zmotiš njihovo glasbo, kajti celo najboljši glasbeniki na svetu ne marajo, da jih siliš igrati iz takta, in ko enkrat začnejo, je težko nehati. Predmet v gibanju ne more skreniti s smeri, in večja, ko je snežena kepa, večji tepec moraš biti, da se ji drzneš postaviti na pot. To mislijo poznavalci športa, kadar rečejo “zagon”, medtem ko učitelji pri fiziki govorijo o “zakonu vztrajnosti”. David je z Benjijem vedno govoril bolj naravnost: “Kadar gre ekipi dobro, se vse zdi preprosto, zato ji bo samo od sebe šlo še bolje. Če pa ti uspe, da jih malo vržeš iz tira, si bodo hitro sami nakopali velike težave.” Najmanjši piš vetra je včasih dovolj.” (str. 296)