Mi, živi
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | literatura ZDA, ruska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Nostalgija |
Ključne besede | Diktatura, Ljubezenski trikotnik, Pravičnost, Rusija, Sovjetska zveza |
"Najprej kri, potem veliko krvi, potem še malo krvi in za konec mnogo krvi. (Mojca Pišek)
Mi, Živi je prvi roman pisateljice Ayn Rand, ki je bil objavljen leta 1936. Zgodba je postavljena v sovjetsko Rusijo in napisana po tem, ko je pisateljica kot Alisa Zinovjevna Rosenbaum iz Rusije, kjer je bila rojena, emigrirala v Združene države Amerike. Tri leta je iskala založnika, da bi knjigo objavil. Svetovno slavo pa ji je leta 1943 prinesel roman z naslovom Izvir (The Fountainhead, slovenski prevod 2009).
Roman prikazuje boj posameznikov proti državi ter vpliv ruske revolucije na glavne akterje knjige, ki zahtevajo pravico, da živijo dostojno življenje. Roman, postavljen v post revolucionarno Rusijo, spremlja življenja treh posameznikov medtem, ko krmarijo med zatiralskimi družbenimi omejitvami novonastale sovjetske države. Mlado dekle Kira, svobodomiselnega duha in izredno močne volje do življenja, se zaplete z idealističnim komunistom, čigar idealizem je okužen s surovo realnostjo njegovega okolja. Ena od prednosti romana je v pisateljičini sposobnosti ustvarjanja živih in realističnih likov, katerih vsak ima svoje sanje, želje in konflikte. Zlasti Kira se kaže kot močna in vzdržljiva protagonistka, ki simbolizira upor neuklonljivega človeškega duha pred zatiralskimi političnimi silami. Ljubezenski trikotnik med Kiro, Leom in Andrejem pa zgodbi doda plast zapletenosti in raziskuje vpliv ideoloških konfliktov na življenje protagonistov.
Randin slog pisanja je evokativen in živo sliko mračne in zadušljive razmere, v katerih živijo liki. Opisi bojev in žrtev likov ustvarjajo občutek empatije in povezanosti bralca z njimi.
Objavljeno: 22.01.2024 15:32:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:09
Ker ni bilo prihodnosti, sta se oklepala sedanjosti. Bili so dnevi, ko je Leo cele ure sedel, bral in komaj spregovoril s Kiro, a kadar je spregovoril, je bil v njegovem nasmehu grenak, neskončen prezir do samega sebe, do sveta, do večnosti. (str. 263)