Mitja Zupančič

Milijon korakov: Severna pot vzdolž nemirnega Biskaja: Camino del Norte

4,0

(2)

Žanr	potopis
Narodnost	slovenska literatura
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2023
Založba	Osminka & Co.
Ključne besede	Camino, Osebna doživetja, Romarske poti, santiago de compostela

Število strani

241

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Mitja Zupančič, novinar, publicist, predvsem pa strasten morjeplovec je Severno pot oz. Camino del Norte prehodil skupaj z dr. Ivanom Štuhecem – rednim profesorjem Biotehniške fakultete UL v pokoju. Nadela sta si pohodniški imeni Ščurek in Pajek ter v 35 dneh prepešačila na stotine kilometrov vzdolž nevarne obale Biskajskega zaliva, ki velja za pokopališče ladij. Na poti sta spoznavala pestro pokrajino, ljudi in običaje. Nastal je potopis, v katerem popotnik in romar bralca odpeljeta na zanimivo dogodivščino. Vsak dan je obarvan z različnimi izzivi in včasih nepričakovanimi zapleti.
Pripoved odlično dopolnjujejo zgodovinski podatki in zanimivosti, ki nam približajo te razmeroma oddaljene kraje. Prijetno branje, v slogu domačnega kramljanja, nas spomni, da Camino ni le duhovnost in kultura. So tudi odnosi, ki dostikrat mejijo na umetnost.
Potovanje, na katerem sta prehodila več kot milijon korakov, sta Ščurek in Pajek zaključila na koncu sveta pri znamenitem svetilniku Finisterra. Njuno zgodbo krasijo številne dokumentarne fotografije, s katerimi tudi bralci ujamemo delček duha te brezčasne romarske poti.

Prispeval(a): Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje

Objavljeno: 17.12.2023 12:26:31
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:49

Ko sva Pajek in Ščurek po prehojenih 969,31 km [GPS] in še blizu 70 km po mestih in krajih z izklopljenim sledilcem naposled le dosegla kilometer 0, sva se šele začela zavedati, koliko truda, odrekanja in energije sva vložila v to pot, ki se bo zares končala 35. dan na polju zvezd, v Santiagu de Compostela, ob grobu svetnika sv. Jakoba.
Običaj pravi, da se je treba na koncu sveta umiti v morju, zažgati stara oblačila in pozdraviti zahodno sonce, nadaljevati pa v zgodnjem jutru, kot nov in popolnoma prerojen, predvsem pa boljši človek. Skoraj vse sva že naredila, le obleke nisva skurila na rtu, ker je to sedaj prepovedano. Sicer pa je tudi res, da vse, kar premoreva in je še zgledno in uporabno, imava na sebi.
Str. 202-203