Mimesis
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | črnogorska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | Študentska založba |
Prevod |
Aleš Čar |
Ključne besede | 20. stoletje, Balkan, črna gora, Družbeni odnosi, Družinska saga, Zgodovina |
Konstantin Teofilis, njegovi in Črna gora
Ste že kdaj brali nadvse dober roman, ki bi vam pred oči čaral polpretekle čase bivše Juge in si zraven vrteli resnično dobre komade, tako, po vrsti, kakor so naslovljena poglavja v knjigi? Če ne, potem morate nujno v roke vzeti Mimesis Andreja Nikolaidisa, črnogorsko-bosanskega avtorja. On je tisti, ki zna v svoji razpetosti na ne samo dve, ampak štiri nacionalnosti, ki se mešajo v njegovi krvi, najti prav vse stične točke Balkana. Mimesis odlikuje tenkočutna združljivost tragičnih dogajanj v času po zadnjih nacionalnih vojnah na področju razpadle Jugoslavije s prvovrstnim, mestoma črnim humorjem in ironijo. Konstantin Teofilis, ki dobi vabilo na obletnico mature, razmišlja o preteklih letih, o sebi, drugih, sorodnikih, pa tudi o državah in dogodkih v njih. In od tu ni daleč do razmišljanja o patriarhatu, nacionalizmu, pravoslavnem krščanstvu, socializmu, komunizmu in tako dalje. Še dobro, da obstaja tudi dobra glasba. Z njo Konstantin prebrodi še tako težke debate o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v svoji glavi.
Nikolaidis je brez dlake na jeziku. Direkten, a ne vulgaren, še manj primitiven. Ko bi njegove oči posedovala vsaj polovica ljudi, bi nam bilo dobro. In komadi? Vrtite si jih med branjem ali po vsakem poglavju, pa morda še enkrat na koncu – obrestovalo se vam bo!
Objavljeno: 14.10.2014 15:42:30
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:15
Neko jutro sem šel na sprehod po burji, ker me je od slabega alkohola bolela glava. Takrat sem doumel, da se bo moj svet zrušil. V njem ni bilo upokojencev, ki telovadijo na mrazu in glasujejo za vojne zločince. Resničnost pa je sestavljena prav iz takih neumnih idiotov in njihovih grdobij. V mojem svetu niso obstajali ljudje, ki so verjeli, da je vse, kar so pametnega slišali v življenju, napisal Njegoš. Ti ljudje bodo že nekako dobili način, da me posrkajo v svojo resničnost. Našli bodo način, da zrušijo vsa obzidja, ki sem jih kot obrambo pred njimi dolgo in pridno gradil.
In res se je vse zrušilo samo od sebe. Zadostovala je zavest o velikosti njihove neumnosti in ugotovitev, da moj eskapistični mikrosvet, obkrožen z njimi, ne more dolgo obstati. Ob ljudeh, ki verjamejo, da je Njegoš rekel: zdrav duh v zdravem telesu.
(str. 30)