Ministrstvo za bolečino

Žanrdružbenokritični roman
Narodnosthrvaška literatura
Kraj in leto izidaIzola, 2005
Založba
Prevod Klarisa M Jovanović
Ključne besede Hrvaška književnost
Število strani

301

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Hrvaška pisateljica, Dubravka Ugrešič, je na začetku devetdesetih, režimsko pregnana, emigrirala na Nizozemsko, točneje v Amsterdam. Po dvajsetih letih je zapustila delovno mesto na zagrebški fakulteti, kjer je poučevala književnost. Stara je bila 44 let, odpotovala je sama, prišla pa je iz male v prav tako majhno jezikovno sredino. Na ta način je lahko na svoji koži preizkusila samost, zapuščenost, zavrženost, izgubo, rekonvalescenco na tujem, bolečino. Vse to, čeravno v uvodu v roman poudari, da je izmišljen, preživlja tudi junakinja njene zgodbe, tovarišica Tanja Lukić. Tanja begunce iz bivše Jugoslavije v Amsterdamu uči jugoslovansko književnost. Ker so njeni učenci iz raznolikih držav, iz Hrvaške, Slovenije, Bosne, Srbije itd., se noče dotikati bolečih tem, razreda ne želi uporabljati kot poligon za podaljševanje vojne. Zato raje zapisujejo nostalgične spomine na skupno jugoslovansko otroštvo, družijo se tudi neformalno. Preko tega se povežejo, a ne za dolgo. V postmodernistični maniri z romanom pisateljica zažre globlje. Vojna se vendarle nadaljuje, a tokrat v razredu. Ali pa intimno – med postopanjem po Amsterdamu, med lepljenjem razpok v kletnem stanovanju ali tistih v identiteti, med obiski mame v Zagrebu ali med obiski sojenj v haaški dvorani. Tu so žrtve, ki jih ni nihče preštel, rane, ki jih ni nihče oskrbel. Tanja je na koncu moči, saj se je razšla z domovino, s partnerjem, sedaj jo zapuščajo še delodajalec, prijateljica in razred. Glavni krvnik je mogoče prav njena simpatija – študent Igor. Ulice Amsterdama podčrtavajo nostalgijo in depresijo, namesto doma je to zgolj groteskno mesto lutk, odsevov, Disneyland za odrasle. Nihče ne prenese toliko bolečine. Čas je za udarce in protiudarce. Za maščevanje in/ali ljubezen in/ali kletev…

Iz vsega tega, kar se je vsem nam zgodilo, jo lahko odneseš na tri načine: kot boljši človek, kot slabši človek ali tako kot Uroš, s kroglo v sencih, je rekel Igor. Ne vem, kako je z mano. Vem le to, da mi je uspelo izogniti se krogli. (str. 295)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Ministrstvo za bolečino.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 56
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja