Ministrstvo za bolečino

Hrvaška pisateljica, Dubravka Ugrešič, je na začetku devetdesetih, režimsko pregnana, emigrirala na Nizozemsko, točneje v Amsterdam. Po dvajsetih letih je zapustila delovno mesto na zagrebški fakulteti, kjer je poučevala književnost. Stara je bila 44 let, odpotovala je sama, prišla pa je iz male v prav tako majhno jezikovno sredino. Na ta način je lahko na svoji koži preizkusila samost, zapuščenost, zavrženost, izgubo, rekonvalescenco na tujem, bolečino. Vse to, čeravno v uvodu v roman poudari, da je izmišljen, preživlja tudi junakinja njene zgodbe, tovarišica Tanja Lukić. Tanja begunce iz bivše Jugoslavije v Amsterdamu uči jugoslovansko književnost. Ker so njeni učenci iz raznolikih držav, iz Hrvaške, Slovenije, Bosne, Srbije itd., se noče dotikati bolečih tem, razreda ne želi uporabljati kot poligon za podaljševanje vojne. Zato raje zapisujejo nostalgične spomine na skupno jugoslovansko otroštvo, družijo se tudi neformalno. Preko tega se povežejo, a ne za dolgo. V postmodernistični maniri z romanom pisateljica zažre globlje. Vojna se vendarle nadaljuje, a tokrat v razredu. Ali pa intimno – med postopanjem po Amsterdamu, med lepljenjem razpok v kletnem stanovanju ali tistih v identiteti, med obiski mame v Zagrebu ali med obiski sojenj v haaški dvorani. Tu so žrtve, ki jih ni nihče preštel, rane, ki jih ni nihče oskrbel. Tanja je na koncu moči, saj se je razšla z domovino, s partnerjem, sedaj jo zapuščajo še delodajalec, prijateljica in razred. Glavni krvnik je mogoče prav njena simpatija – študent Igor. Ulice Amsterdama podčrtavajo nostalgijo in depresijo, namesto doma je to zgolj groteskno mesto lutk, odsevov, Disneyland za odrasle. Nihče ne prenese toliko bolečine. Čas je za udarce in protiudarce. Za maščevanje in/ali ljubezen in/ali kletev…