Misli name, ko ti je lepo

Roman je drzno in jezikovno virtuozno soočenje hčere z odsotnostjo očeta. Avtorica ubeseduje to, kar si iskreno upajo in znajo le redki: praznino, nič, molk, odsotnost, tišino, odmaknjenost, hrepenenje po stiku, sobivanju, soočenju, skupnemu doživljanju drobnih trenutkov vsakdana, prisotnosti. Delo je umetniški krik bolečine ob odpiranju duševnih ran nekega praznega razmerja v vseh svojih odtenkih. Preko drobcev doživljanja očeta v otroštvu se otroška otožnost sčasoma razrase v strah, občutek praznine, grdote, socialne nespretnosti, razkoreninjenosti, nepripadnosti, krivde … vsi ti občutki se iz strani v stran povezujejo v vse bolj gosto jedko snov zamolčanega in zamujenega. Šele besede delujejo kot razredčilo in s tem zdravilo pred to zadušljivo odsotnostjo. Odsotnostjo, ki z dejansko očetovo smrtjo dobi (do)končno potrditev in se izpod bolečega ostrega vprašaja premakne v znosno samoumevno piko.