Mladoporočenca z ulice Rossetti : tragedija neke manjšine

Celjska Mohorjeva družba je ponovno izdala roman tržaškega pisatelja, ki je v slovenskem prevodu prvič izšel že leta 1987, avtor pa je zanj prejel tudi mednarodno literarno nagrado Vilenica.

Tema, s katero se Tomizza v zelo dokumentarnem stilu pisanja ukvarja, je umor zakoncev Vuk, Stanka Vuka in njegove žene Danice Tomažič leta 1944, ponovno aktualnost pa je pridobila po letu 2010, ko je v slovenskem prevodu izpod peresa Borisa Pahorja izšla korespondenca Danice Tomažič z njenim bratom Pinkom Tomažičem in še nekaterimi drugimi osebami. Ob tem je slovenski pisatelj odprl polemiko, kako nepravilen je oris Daničinega značaja, kot ga je v svojem romanu prikazal Tomizza. Ta je za osnovo svojega pisanja vzel pisma ki jih je Stanko Vuk pisal ženi iz zapora, kamor je bil interniran po obsodbi na petnajstletno kazen na procesu, na katerem je bil Pinko Tomažič obsojen na smrt in ustreljen leta 1941 na Opčinah. Danica in Pinko sta bila otroka premožnih staršev, njun oče je bila lastnik znane tržaške točilnice, ki se ji je reklo Pri ščavu Pepiju.

Tomizza v uvodu zapiše, kako je ljubezen med zakoncema po njeni tragični smrti postala prava urbana legenda in se jo je kovalo med zvezde, on pa jo je nekako želel prizemljiti. Danico prikaže kot razvajeno očkovo ljubljenko, ob poroki pri njenih 23 letih še vso otročjo in nerazgledano. Pahor preko njene korespondence ugotavlja nasprotno, dokazuje njeno dobro poznavanje jezikov, opozarja pa tudi na zelo temne plati njenega na prvi pogled lagodnega življenja, od diskriminacije, ki jo je bila deležna kot pripadnica zatirane narodne manjšine, do grenkobe, ki jo je prineslo nasprotovanje njenega ljubljenega brata poroki, kaj šele bolečine, ko ga ustrelijo prav na njen rojstni dan. Čeprav oba antifašista, sta bila Stanko in Pinko idejno na nasprotnih straneh, prvi krščanski socialist, drugi komunist, kar je Pinko težko sprejemal. Tomizza je pisal le na osnovi Stankovih pisem, v katerih je morda res zaslediti nekoliko pokroviteljsko očetovski odnos, vendar zadeva prav zato ne more biti osvetljena z vseh plati. Zelo verjetno je, da se je med mladoporočenca, ki sta zakonsko življenje doživljala le na papirju, po njegovem izpustu iz zapora vrinila odtujenost, za razplet odnosa pa jima usoda ni naklonila več časa, saj so vmes posegli neznani morilci. Kdo je streljal nanju in na še eno osebo v njunem stanovanju v ulici Rossetti, vse do danes ni razrešeno, ugibanja pa največjo verjetnost za odgovornost za umor pripisujejo Črni roki, tajni pro-katoliški teroristični organizaciji, ki je izvrševala atentate nad pripadniki Osvobodilne fronte, zlasti zato, ker sta se zakonca pripravljala na odhod v partizane. Oče Pepi je tri mesece po umoru umrl med bombnim napadom, kar je bila zanj nekakšna odrešitev, saj se s hčerkino smrtjo ni mogel spopasti.

Morda ni narobe, če zapišem, da je bila največja žrtev preživela mati in žena Ema Tomažič, ki je v nekaj kratkih letih ostala brez sina, hčerke, zeta in nato še moža, kar je usoda, ki so jo delile mnoge slovenske družine, ki so trpele pod fašizmom, pravzaprav usoda neštetih žrtev vojn v vsakem prostoru in v vseh časih. Prav zato takšne zgodbe ne smejo utoniti v pozabo.