Mnoga življenja : izbrane novele in kratke zgodbe

IZ MNOGIH POGLEDOV IN ŠTEVILNIH USOD

Drago Jančar velja za enega najboljših živečih in v tujini prepoznavnih slovenskih pisateljev. Slavo in nagrade so mu prinesli predvsem romani, vendar zadobi njegova pripovedna spretnost v kratki formi prav poseben zagon. V Jančarjevem ustvarjalnem opusu se je kratka proza vedno razvijala vzporedno z njegovim romanesknim ustvarjanjem, kot skupek raznolikih, fragmentiranih, a poglobljenih nizov neskončnih možnosti, ki jih je z enotno pripovedno linijo razprl posamezen roman. V zgoščenem tonu zgodb in novel se vprašanje “usodnega nesporazuma”, oziroma Usode v podobi Zgodovine ali Družbe nasproti osamljenemu posamezniku, zaostri. Konflikt je praviloma predstavljen v podobi binarnih opozicij, kot trk dveh pripovednih leg, smeri (modernistične in postmodernistične), zgodovinskih obdobij, likov/dvojnikov ali, kot pri Krištofu, v podobi notranje razklanosti. Tako zastavljeni konflikt se izkaže za nerazrešljivega in ima za posameznika pogosto pretresljive, če že ne kar tragične posledice. Vladimir Semjonov, protagonist slovite pripovedi Smrt pri Mariji Snežni, nekoč v preteklosti ubeži smrti le zato, da se z njo ponovno sreča toliko let kasneje v drugem kraju, a sorodni postavitvi. Ironija usode se skriva v spoznanju, da bi se Semjonov tudi v drugo lahko rešil, a se zaradi neustrezne presoje, “usodnega nesporazuma”, odloči za “umik”. Zgodba, ki ves čas niha med psevdozgodovinsko faktografijo, intertekstualno igrivostjo in fantastičnim na meji absurdnega, je glede na narativne postopke pravzaprav paradigmatična tudi za večino kasneje nastale kratke proze Draga Jančarja.
Prvi zbirki Romanje gospoda Houžvičke (1971) ter O bledem hudodelcu (1978) se v retrospektivi zdita rezultat formalističnih eksperimentiranj z jezikom in pripovedno perspektivo, v katero nato odločno zareže prelomna zbirka Smrt pri Mariji Snežni (1985), ki pomeni premik v postmodernistično preigravanje odnosa med fikcijo in realnostjo. Že naslednja zbirka Pogled angela (1992) pa v Jančarjev kratkoprozni svet prinese "male", intimne zgodbe iz odnosa med posameznikovo notranjostjo in okolico, čeprav ne brez sledov postmodernega ludizma. Prva antologija Jančarjeve kratke proze, Ultima creatura, izide že leta 1994. Sledijo ji še štiri izvirne zbirke kratke proze, zapisane v sorodnem tonu Pogleda angela: Augsburg in druge resnične pripovedi (1994), Prikazen iz Rovenske (1998) ter leta 2004 Šala, ironija in globlji pomen in pa Človek, ki je pogledal v tolmun. Na tej točki se Jančarjev kratkoprozni opus pravzaprav zaokroži. Sledita dva izbora, kompilacija desetih zgodb pod naslovom Joyceov učenec (2008) in izbor sedmih individualno natisnjenih naslovov leta 2009. Mnoga življenja, skratka, niso osamljen primer ponatiskovanja izborov Jančarjevih najboljših zgodb, temveč bolj nadaljevanje že uveljavljenega trenda – se pa lahko vsaj zaenkrat pohvalijo z največjim obsegom. Štiri zbirke so ponatisnjene skoraj v celoti, zato pa sta na stranski tir postavljeni Jančarjevi prvi zbirki, od katerih vsako predstavljata le dve zgodbi, medtem ko sta Augsburg in druge resnične pripovedi (1994; tudi tu gre za delno kompilacijo) ter Šala, ironija in globlji pomen povsem izpuščeni.
Antologija Mnoga življenja je torej (tudi zaradi števila vključenih zgodb) dobra odskočna deska za seznanjanje z osrednjimi poetikami in tematskimi razponi Jančarjeve kratke proze. V njej najdemo “nekaj zimzelenih” kot so Smrt pri Mariji Snežni, ki je bila do zdaj vključena v vse ponatise in bi jo lahko brez pretiravanja imenovali za eno (naj?)boljših primerkov slovenske kratke zgodbe, zapisanih v drugi polovici 20. stoletja. Tu sta zgodbi Noč nasilja in Krištof kot primera avtorjeve “mladostne proze” (takšen je tudi naslov razdelka) ter jezikovnega in pripovednega eksperimentiranja (Krištof poteka istočasno po dveh pripovednih linijah, ločenih z rabo poševnega fonta). Sledijo v borgesovskem slogu zapisani Dve sliki in Ogenj, ter nekaj “intimnejših” epizod Ultima creatura, Skok z Liburnije, Pisma z drugega sveta. V politično kategorijo bi lahko uvrstili v satiričnem slogu podani zgodbi Zalezovanje človeka in Človek, ki je pogledal v tolmun; Aithiopika, ponovitev je nasprotno prepričljivo izpisana podoba tragične vojne epizode. Najde se tudi kakšna pripoved, ki v današnjih razmerah vzbuja nekaj neprijetnih konotacij, kot je na primer zgodba Zapeljivec, kjer se pozna patina časa.
Kljub številnim zbirkam in antologijam se zdi, da je v primerjavi z romani, dramskimi teksti in esejistiko Jančarjeva kratka proza postavljena na stranski tir – kar je skoraj usodni nesporazum, saj se le malokateri kratkoprozni opus lahko pohvali s tolikšno izrazno močjo. Morda celo bolj kot v romaneskni formi.