Moč različnosti : vez med duševno motnjo, nadarjenostjo in genialnostjo
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga, življenjepis / biografija |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | UMco |
Zbirka |
Preobrazba |
Ključne besede | Analize biografij, Anksioznost, Avtizem, Bipolarna motnja razpoloženja, Depresija (medicina), Disleksija, Genialnost, Geniji, Motnje pozornosti in hiperaktivnost, Možganske pomanjkljivosti, Nadarjenost, Psihiatri, Psihoanalitiki, Shizofrenija, strokovne študije, Učne težave |
Preprosto o zapletenih stvareh naše duševnosti
Avtorica, priznana ameriška psihiatrinja in psihoanalitičarka, se v knjigi sprašuje, kako ustvarjalnost, nadarjenost in genialnost lahko soobstajajo z “nečim, kar štejemo za mentalno hibo v obliki možganske razlike”. V uvodu na kratko pojasni razvoj psiholoških ved in odnosa do psihiatričnih bolnikov. Dotakne se tudi besednjaka, diagnoz in različnih etiket, ki ljudi spravijo v predale. Človeški možgani se izmikajo diagnozam in etiketiranje z duševnimi motnjami povzroča bolečine in trpljenje. Etikete so omejujoče, če pa namigujejo na duševno bolezen, so lahko naravnost strašne. Danes možgane raziskujejo s pomočjo inovativnih nevrotehnologij, kar je privedlo tudi do razvoja v splošnem odnosu do duševnih bolezni. Še vedno pa z besedami “nor”, “zaostal”, “retardiran”, “čez les”, »malo trčen« kažemo nespoštljiv odnos do ljudi s težavami v duševnem zdravju. To se kaže tudi v senzacionalističnih medijskih novicah o hudodelstvih, ki naj bi jih zagrešili ljudje z duševno boleznijo. To se zgodi le redko. Žrtve kaznivih dejanj so veliko pogosteje ravno ljudje z duševnimi motnjami. Duševne motnje so splošno razširjene in glede na njihovo pogostnost je vprašanje, ali niso nemara naravni del raznolikosti naše vrste. Morda bomo nekoč odkrili, da ne obstaja nekaj, kar imenujemo normalni možgani, pravi avtorica. O temi nadarjenosti, genialnosti in duševnih bolezni sta pisala že Aristotel in Platon. Znanstveniki ugotavljajo, da pri najbolj ustvarjalnih posameznikih obstaja višje tveganje za duševne bolezni kot pri manj ustvarjalnih. Pri pisanju knjige je Gail Saltz sodelovala s strokovnjaki s področja psihiatrije, izobraževanja, ustvarjalnosti in otrokovega razvoja, pa tudi z izjemno uspešnimi posamezniki, ki so se odkrito spoprijemali s šibkimi točkami svojih možganov. Na podlagi resničnih življenjskih zgodb je gradila poglavja o motnjah pomanjkljive pozornosti, hiperaktivnosti, anksioznosti, melanholiji, bipolarni motnji, divergentnem mišljenju in shizofreniji in motnjah avtističnega spektra. Na primerih iz prakse je osvetlila povezavo med nadarjenostjo in možganskimi motnjami. S knjigo je želela spodbuditi posameznike, njihove družine in skupnosti, da podprejo in negujejo izjemne sposobnosti, ki spremljajo tovrstno drugačnost. V opombah najdemo tudi številne vire in literaturo, na koncu knjige pa še imensko in stvarno kazalo.
Prevod dela: The power of different. , 400 izv., O avtorici na zadnjem zavihku ov., Opombe z bibliografijo: str. 303-320. , Kazalo.
Objavljeno: 19.02.2021 15:06:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:26
“Možganske razlike ne delujejo v vakuumu, temveč nanje vplivajo okoljski dejavniki, tako kot na človekovo osebnost in telesno zdravje. Martinova je zaradi kombinacije svoje bipolarne motnje in spolne zlorabe, ki jo je doživela kot otrok, sprejela koncept ‘dveh soobstoječih realnosti.’ Svojo fluidnost razpoloženja in zaznavanja prenaša tudi v terensko antropološko delo: ‘Pri takem delu se od tebe zahteva, da se predaš drugi realnosti, nato pa vanjo vstopaš in iz nje izstopaš, da bi osmislil razlike ter jih kognitivno obravnaval. To mi gre zelo dobro od rok. Gre za resnično veščino.’ Tudi njena izkustva z žalostjo, bolečino in depresijo igrajo vlogo pri tem: ‘Zagotovo vplivajo pri mojem pisanju o življenjih drugih. Ljudje, ki jih preučujem, niso vsi na isti ravni. Pri njih najdeš vse sorte višin in nižin.’ Prav višine in nižine, ki jih prinaša življenje (od evforije do najmračnejše mizerije), so čustvena stanja, s katerimi lahko človek z bipolarno motnjo globoko sočustvuje.” (str. 185)