Modra krila
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | belgijska literatura |
Kraj in leto izida | Hlebce, 2020 |
Založba | Zala |
Prevod |
Mateja Seliškar Kenda |
Ključne besede | Drugačnost, Družinski odnosi, Mladostniki s posebnimi potrebami, Osebe z duševno motnjo, Prijateljstvo, V mladinskem leposlovju, Žerjavi (ptice) |
Gre za zgodbo neke družine. Mlajši brat Josh je zdrav, Jadran pa v življenju potrebuje nekaj pomoči. Pomagajo mu mama, Mika iz zavoda za otroke s težavami, najbolj pa je navezan na svojega mlajšega brat Josha. Dokler je Jadran majhen, ga doma lahko obvladujejo, ko pa odraste pa njegovo impulzivno ravnanje včasih postane neobvladljivo. To se pokaže, ko brata Josh in Jadran najdeta ranjenega žerjavovega mladiča. Hočeta ga naučiti leteti, da bi se lahko vrnil k svoji družini na jug. Visoko na požarni lestvi pokažeta mladičku, kako mora zamahovati s krili. Modra krila, s katerimi skušata mladega žerjava naučiti leteti, so pravzaprav mamin rekvizit iz časa, ko sta z očetom nastopala v muzikalih. Ko Josh zaradi svojega brata pade z lestve in pristane v bolnišnici, se vse spremeni. Jadrana želijo namestiti v socialnovarstveni zavod, toda brata se temu upreta. Življenje želita preživiti skupaj, Josh je tako rekoč eden izmed redkih ljudi, ki zna Jadrana popolnoma umiriti. Zato se odločita, da bosta skupaj z žerjavi pobegnila na jug. Potovanje pa brata med seboj še bolj poveže, hkrati pa pokaže, da zna tudi Jadran, čeprav včasih s svojim vedenjem ogroža druge, biti do drugih zelo odgovoren in skrben. Skrbi za žerjava, vozi traktor, skrbi za svojega poškodovanega brata. Tudi mama, ko ju najde, ugotovi, da mogoče ni najbolje, da bi Jadran preostanek življenja preživel v socialnovarstvenem zavodu in morda bo bratoma uspelo, da bosta vse življenje pazila drug na drugega. Življenje s posebnimi otroki prinese na eni strani neizmerno veselje in povezanost, ki jo sicer v življenju redko občutimo, na drugi strani pa so za to, da lahko tako neizmerno veselje in povezanost doživimo, potrebne tudi velike žrtve. Tudi družine včasih tega ne zdržijo in razpadejo. To se je zgodilo tudi v primeru te družine. Oče ni zmogel takega življenja. Gre za vzemi ali pusti. Vzameš, tvegaš in veliko dobiš ali pa ne zmoreš in v življenju obrneš novo stran. Zato, da doživimo neizmerno lepe stvari, se moramo podati neznanemu svetu naproti, ko pa ostanemo del tega neznanega sveta, smo zmožni poleteti z modrimi krili svobodi naproti in pri tem nas nihče ne zmore ustaviti. Ne smemo pa pozabiti tudi na izjemno rahločuten prevod Mateje Seliškar Kenda.
Objavljeno: 07.03.2020 18:00:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:43
“Vožnja mu je šla vedno bolje. Pripeljala sva se do srednje šole, ki jo bom obiskoval čez dve leti in pol. V velikanski šipi mogočne rjave stavbe brez risbic ali okraskov na oknih sem za trenutek uzrl najin odsev. Jadran se je blaznega pogleda sklanjal nad volan. Zraven njega sem sedel jaz z nogo v mavcu in z žerjavom v naročju. V prikolici pa sva prevažala še invalidski voziček. Ni čudno, da so vsi zijali, ko so naju gledali. Zapeljala sva se mimo kina in lekarne, kjer je delala gospa Rafaela. Jadran je povozil bankino med obema pasovoma, se podal naprej kar po pločniku in pri knjižnici zavil na bližnjico skozi predel, namenjen izključno pešcem. Počasi mi je postalo jasno, da Jadran še zdaleč ni izbral najkrajše poti do jezera. Zaviti bi namreč moral na nadvoz čez obvoznico ter nato odpeljati mimo industrijske cone vse do gozda. Pred dnevi je bil tam, torej je pot poznal, toda očitno se je odločil za skrivnostno traktorsko pot.” (str. 85)