Modrikasti sneg

Zgodba se dogaja v odročni sibirski vasici, kamor med 2. svetovno vojno pošiljajo nasprotnike Stalinovega represivnega režima. Med Rusi in interniranci drugih narodov se znajdeta tudi poljski deček Petja, ki zgodbo pripoveduje, in njegova mama Lepota, ki je judovskega rodu. Očeta so namreč po okupaciji Poljske odpeljali v gulag. Petja ima zelo rad svojo mamo. Mama ga vedno uči, da “je druga največja resnica poleg Boga svoboden človek.”
Petja dopoldan hodi v šolo, popoldan se druži s prijatelji. Vsi so vedno lačni in si najbolj na svetu želijo hlebec kruha. V šoli dečki naštevajo, kaj bi radi postali v prihodnosti. Eden bi bil letalec, drugi mornar, tretji geolog. Saška pa reče, da bi najraje postal hlebec kruha, kajti kruh ni nikoli lačen, in kruh bi rad imel vsak. Družinski člani političnih nasprotnikov živijo pod stalnim nadzorstvom NKVDja. Deček Petja pripoveduje o krutih usodah posameznikov in surovem vsakdanjem življenju, ki pa je vseeno zaznamovano s trenutki veselja, ljubezni, vere, volje do življenja. V vasi živi tudi dedek Jevtušenko. Ljudje radi hodijo k njemu, saj pri njem vlada mir. Petja piše: »Dodaten magnet in hišna atrakcija je bila krsta, ki jo je dedek rezljal zase. V kateri je od časa do časa tudi spal, da bi se, kot je trdil, pogovoril z Bogom in se čisto ne poživinil. /…/ Z globoko spoštljivostjo izrezljana krsta mi je govorila tudi to, da nihče nima pravice pomagati smrti, da smrt ne rabi najemnikov. Življenje je treba varovati, smrt je pa treba prepustiti smrti. “Tale stvarca bi morala stati v Kremlju; v sobani vsakega vladarja. Pa bi svet drugače izgledal ….”, je pravil dedek /…/ Do živega mi je šlo. /…/ Povsem jasno sem sprevidel, da so tudi mene v Sibirijo poslali zato, da bi umrl hitreje, kot mi je bilo pisano v zvezdah; da sem tukaj zaradi kapric demonov zla.«
To je knjiga za čuteče in razmišljujoče ljudi, saj je prepletena s pogovori o človeku in svobodi, Bogu in veri, smrti in življenju, dobroti in zlu. Je globoka osebna avtobiografska izpoved avtorja, ki je sam doživel vse, o čemer piše. Napisana je v izjemno lepem jeziku, polnem poezije. Je tudi pričevanje o tem, kaj pomeni umetnost, kaj naš notranji svet in naše sanje.
Piotr Bednarski (1938) je poljski pesnik in pisatelj. Otroštvo je preživel v ZSSR, po vrnitvi na Poljsko je bil uradnik in pristaniški delavec, morski ribič in mornar trgovske flote. Napisal je preko 30 knjig, ki so prevedene v številne jezike. Knjigo je prevedla Tatjana Jamnik.