Moj dedek je bil češnjevo drevo

Zgodbo pripoveduje deček Toni, osrednja figura pa je njegov dedek, ki je ob rojstvu hčere na vrtu domače hiše posadil češnjo, okrog katere se nato splete veliko družinskih spominov. Za Tonija so najsrečnejši tisti, ki ga vračajo v obdobje, preživeto z dedkom na podeželju. Predvsem tisto poletje, ko je prvič splezal na drevo in se visoko v njegovih vejah sladkal s sočnimi sadeži. Ob tem da ga je bodril in mu vlival pogum, ga je dedek naučil tudi, kako prisluhniti naravi, in mu na srce položil marsikatero misel, ki ga je kasneje potolažila, predvsem ko se je prvič soočil z minljivostjo. Deček se ob njegovem zgledu zaveda tega, da si zaradi malenkosti ni vredno beliti glave, pomembno pa je, da zaradi mraza ne odpadejo češnjevi popki. Prav zato kasneje prevzame dedkovo poslanstvo v skrbi za ohranitev drevesa, ki z blagodejno močjo krepi njihove družinske vezi. Za Tonija bo češnja za zmeraj ostala povezana z otroško igro, razigranostjo, smehom in pesmijo, če pod njeno krošnjo pozorno prisluhne, ob šelestenju listov, ptičjem ščebetu in čebeljim brenčanjem sliši tudi njen nežni dih. Subtilna zgodba o medgeneracijskih stikih italijanske pisateljice Angele Nanetti je bila od izida leta 1997 večkrat nagrajena in prevedena v številne jezike, za prevod v slovenščino je poskrbela Veronika Simoniti, za likovne podobe pa Damijan Stepančič. Po knjižni predlogi sta nastala tudi animirani film in senčna lutkovna predstava.