Moj dom je tam, kjer sem

Vsega je bila kriva geografija! Ja, ta zmešnjava v somalski geografiji, ki mi je že navsezgodaj zjutraj znala zapreti prebavo. Tetka Howa, kakor pač mnogo starcev, vse od začetka somalske vojne ni bila več samostojna. Pred tem so bili starci steber družbe, delili so nasvete, gladili bisere svoje modrosti in nastavljali svoja stara ramena, da si se na njih lahko zjokal ali spočil. Bili so eno samo velikansko uho, ena sama preroška usta, en sam neskončni objem. Vsak njihov gib je prežemala ljubezen. Bili so čutare, polne ljubezni. Po potrebi pa so te znali tudi okregati. Njihove resnice polne besede so znale udariti kakor bič. V njih ni bilo senčice besa, ena sama pravičnost jih je bila. Somalija starcev je bila Somalija, ki jo je bilo vredno doživeti. Bila je to Somalija plemenitih velblodov, nedotaknjenih plaž Jazeere, mogočnih paviljonov tuqul, slavnostno obloženih miz z beris skukaris in rozinami.

Ampak stari ljudje so v času vojne postali nadloga. Telo, ki se ne odziva več hitro, je postalo ovira. Hodijo stežka, treba jim je pomagati, vse jim je ena sama muka. Na dan bitk, tako so mi poročali, mladi preklinjajo stare. Na dan bitk stari pravijo mladim: ‘Pustite nas tukaj. Izognite se temu, da bi vas zadele krogle. Za nas je enako, če umremo tu, sredi te zapuščene divjine ali v postelji. Nimamo več doma in vseeno je, tudi če umremo kar tule.’ Mladi pa nočejo, da bi umrli. Mladi jih vlečejo za sabo. Vedoč, da so povezani v tej usodi svinca in ognja. Somalija je izdala mlade in stare. Generacije se srečujejo v bolečini. Medtem pa življenje polzi skozi prste.

[…]

Jutri zjutraj, tako sva se z mamo odločili, bom odšla na postajo Termini in nakazala tistih sto evrov za tetko Howo. Težko mi je zaradi tega. Pa ne zato, ker ji ne bi želela poslati denarja. Ko bi mogla, bi ji dala vse, kar imam. Ampak to dejanje mi dušo trga na koščke. Zanjo ne morem napraviti ničesar, edinole denar ji lahko pošiljam. Ljubezen se od tu dalje meri z denarjem. Celo besede ne štejejo več. Reči rada te imam, draga si mi, pogrešam te, Somalcu ne pomeni nič več. Bolj smiselno je govoriti v jeziku tujih valut. V deželi, kjer ni več infrastrukture javnega življenja, upanja, je denar edino, kar lahko vsaj nekoliko odškrne vrata približnega preživetja. Bolje dolarji kot reči ‘rad te imam’, evri so odličen način, da izjaviš ‘ljubim te’. Odnosi med Somalijo in diasporo se tako trošijo v pišu poslovnih transakcij. Ljudi, ki so jih prej povezovali poljubi, objemi, spomini in misli, zdaj povezuje ničes šelesteče gotovine. Osebe, ki kakor jaz živimo na Zahodu, smo ujetniki te grde vojne. Seveda ne tako kot naši starši. Ne v isti meri. Mi na Zahodu se ne izmikamo ostrostrelskim kroglam tako kot oni, mi smo obsojeni na večno transhumanco, na iskanje oaze miru. Mi na Zahodu še nismo izčrpali vseh sanj.

(str. 106-107)