Moj jezik v tvojih besedah = La mia lingua nelle tue parole

Marianna Deganutti živi, raziskuje, literarno ustvarja in razvija svojo akademsko kariero v različnih jezikovnih okoljih – rodila se je v Čedadu, v Trstu in Milanu je študirala mednarodne in diplomatske vede in filozofijo, na univerzi v Oxfordu je doktorirala iz književnost, trenutno živi in dela v Nemčiji. Večkulturnosti in večjezičnosti ne raziskuje samo kot znanstvenica, pač pa jo sestavljena identiteta določa tudi intimno. Avtorica namreč izhaja iz Idrske doline (Val Judrio) v Italiji in ima po očetovi strani slovenske korenine. Knjiga Moj jezik v tvojih besedah je njen pesniški prvenec. V delu nam avtorica razkriva tri področja svojega doživljenja: obmejnost in meja, izguba ljubljene osebe in njenega jezika in avtoričino soočenje z izgubo obojega. Ta tri vsebinska področja so strukturno razdeljena v pet poglavij: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede, Zopet najdene besede. V prvem delu upesnjuje državno mejo, ki ne sovpada z narodnostno (»tam je meja / onstran / smo še vedno mi«), spreminja se s časom, govori se, da meje ni več, a »mogoče se je samo premaknila / … / in se bo vrnila«), avtorica mejo kot črto, ki zamejuje, preseže in jo interpretira na izviren način – kot neskončen odprt krog. Neskončnosti se avtorica približuje v razdelku Odhod, ki govori o »od vseh meja na svetu najtežji« meji, tisti, ki loči življenje od neskončnega bivanja, torej o smrti. Smrti babice, kot izvemo iz kratkega predgovora avtorice. Osrednji del zbirke, Medve, je ganljiv priklic babice preko besed njenega jezika – slovenščine, narečja ob obmejni reki Idrija čez slovensko državno mejo, na ozemlju Italije. Ganljiv še toliko bolj zato, ker avtoričino žalovanje in polnjene praznine, ki jo je povzročila babičina smrt, poteka na prav poseben način – s temeljitim spoznavanjem slovenščine (kot drugega/tujega jezika) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kar v avtorici ostaja, so namreč prav babičine besede, »ki so se ohranile, čeprav hlapljive, premešane, lebdeče in z zelo omejeno uporabo [ki bodo] po letih molka […] z dodatkom številnih novih našle moč, da znova vzklijejo v verzih«. Slovenščina je torej ključ do sveta babice, do njenega jezika in pokrajine. Posamezne slovenske besede so kot luč, ki to pokrajino osvetljuje. Avtorica se v zaključnih razdelkih zbirke temu svetu preko učenja, raziskovanja in brušenja lastne slovenščine približuje s predano ljubeznijo in jezikovno tenkočutnostjo. Pri upesnjevanju tega približevanja je avtorica navdušujoče iskrena in realistična. Bralec lahko občuti tudi bolečino, napor, strah pred izgubo jezika in trud za njegovo ohranitev, obžalovanje, da je babica na tej poti ne more več spremljati. Zdi se, kakor da pesnica v jezikovni strogosti do sebe kljub trudu ostaja na robu, besede babičinega jezika so izmuzljive kakor jegulja, težko ulovljive kot leteče ženske na Chagallovih slikah, sprašuje se, če so babičine besede res tudi njene. Dvom povzema pesem Besedni plašč, ki je čudovit odmev Kosovelove pesmi Majhen plašč. Če je Kosovelov majhen plašč iz besed bogastvo in razkošje, je avtoričin plašč slovenskih besed »pretesen / za eno številko premajhen / in zakrpan / nekoliko rabljen / nepogrečen kroj«. Avtorica se zaveda, da je jezik babice drugačen od knjižne slovenščine, to je »neslovnični jezik«, prepojen z narečnimi besedami, ki so v zbirki skrbno ohranjene, so »besedna darila«, čarovnija, preko katere babičino življenje v vnukinji postane večno. Jezik je prečiščen, verz prost, velikih začetnic ni, pesmi niso vezane pesniškim oblikam, prisotna je medbesedilnost. Zbirka je dvojezična, v italijanščini so namerno puščene najbolj avtentično slovenske besede. Delo je zelo izviren zapis žalovanja, ki je hkrati poklon slovenščini in njenemu narečju, ki ga govorijo Slovenci v Italiji na območju ob mejni reki Idriji. Navdušujoč, zrel in samoumevno dvojezičen pesniški prvenec, v katerem bodo uživali tako jezikovni sladokusci kot bralci z izkušnjo izgube ljubljene osebe ali ljudje sestavljene jezikovne/narodnostne identitete. Marianna Deganutti piše literarna (in znanstvena) dela tudi v italijanščini (npr. romana Onda del mio mare, Il bronzo di Lussino), za katere upamo, da bodo doživela tudi prevod v slovenščino.