Moja nona – aleksandrinka : roman

Krajši roman o noni Mariji je zapisal prvoosebni pripovedovalec vnuk Bojan. Pri pisanju se je naslanjal na družinsko izročilo. Marija Peroci iz Bukovice pri Renčah je zaradi slabih življenjskih razmer takoj po rojstvu sina Rudija odšla kot dojilja na pot v Aleksandrijo.  Podobna usoda je v obdobju gradnje Sueškega prekopa v drugi polovici 19. stoletja doletela mnoge druge mlade ženske iz Vipavskega. Tako imenovane “aleksandrinke” so denar služile pri premožnih kolonialnih družinah.

Marija je svojih pet let v Aleksandriji preživela pri velikodušni družini Wagner in ljubeče skrbela za najmlajšega otroka Timija. Njun odnos je bil poln ljubezni, zanj je bila Marija »dada«.  Tik pred odhodom domov je bila Marija na precepu. Na eni strani jo je čakalo garanje, na drugi izobilje, na eni strani hrepenenje po možu in sinu ter na drugi življenje v boljših okoliščinah. Po vrnitvi domov ji njen petletni sin ni mogel reči mama, zanj je bila tujka. S prisluženim denarjem si je uspela z možem Leandrom zgraditi novo hišo. Po enem letu je bila ponovno noseča in je ponovno, tokrat v družbi sina, odšla za krajše obdobje v Egipt.

Marija v pripovedi močno obžaluje takratno slovo od moža in nekajmesečnega sina. To označuje kot usodno napako. Iz njenih besed je razvidna bolečina, ko pravi: »S težkim srcem sem odšla v to deželo, s težkim srcem se vračam domov«. Velikokrat je bila na koncu z živci.

Avtor pripovedi, Marijin vnuk, sklene svoje pisanje s sledečimi stavki, ki so neizprosni do aleksandrink. Med drugimi je izjava njegovega očeta oziroma malega Rudija: »Tistega pankrta je imela rajši kot mene« ali pa avtorjevo osebno mnenje »Nikoli ne bi smele iti v tujino kot dojilje, zapustiti svojih dojenčkov doma in s polnimi prsmi mleka dojiti tujih otrok. Za denar. To je greh« ali pa »Vse druge, varuške, gospodinje, kuharice, sobarice, so še danes po vsej Evropi na poti. Na sto tisoče samo poljskih žensk je leta 2021 po vsej Evropi na poti za kruhom. Tudi one pustijo otroke, može in starše doma. Dojenčkov pa ne!«