Moje bajže

Pisateljica, zdravnica, profesorica je svojo poklicno pot posvetila onkološkim bolnikom, bila je ena prvih radioterapevtk pri nas, priznana zdravnica tako na Švedskem kot v New Yorku, ki se je pri svojem delu na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ukvarjala predvsem z otroško onkologijo. Svoje paciente je spremljala tekom bolezni, jim skušala nuditi najsodobnejše zdravljenje in jih potem redno spremljala tudi kasneje v življenju. Življenjske zgodbe teh »malih ljudi«, kot jih je poimenovala, je opisala v knjigi Mali vitezi, otroci, ki so preboleli raka, ki je doživela kar dve izdaji (2004 in 2012). To so pripovedi ljudi, ki so v različnih obdobjih svojega otroštva preboleli raka in v boju z njim zmagali.

V knjigi Moje bajže pa je zbrala zgodbe svojega življenja »od radovedne bistre deklice s Črneč na Koroškem, do gospe z bogato delovno preteklostjo«, kot zapiše Tone Pavček v spremni besedi. Z njo smo na vseh postajah njenega šolanja, ob vpisu na medicinsko fakulteto na Dunaju v šolskem letu 1943/44, leto kasneje na medicinski fakulteti v Ljubljani, pa v Beogradu in spet v Ljubljani. Z njo smo kot mlado mamico, ženo, še študentko, pa v njenih prvih službah, sledimo ji, ko je kar za deset let odšla v Stockholm (1963-1973), se podala pogumno v New York (1973-1975 in 1977-1984) ter med letoma 1984-1990 in vse do upokojitve ponovno delala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, v glavnem na otroški onkologiji.
V zgodbah spoznamo njene sorodnike, še posebej je skrbno opisan lik njene pogumne in delavne matere, spoznamo pa tudi tragično usodo brata, ki je med vojno preživel taborišče in se s travmami iz tistega časa srečeval vse svoje življenje. Spoznamo njeno delo in sodelavce in spremljamo razvoj slovenske onkologije v drugi polovici prejšnjega stoletja.