"Reva je bila magnet za mojo tesnobo. Naravnost posrkala jo je iz mene. Kadar je bila v moji bližini, sem postala zenbudustični menih. Znašla sem se onstran strahu, onstran poželenja, onstran posvetnih skrbi nasploh. V njeni družbi sem lahko živela v sedanjem hipu. Nisem imela ne preteklosti ne sedanjosti. Nobenih misli. Bila sem na previsoki razvojni stopnji, da bi mi šlo njeno brbljanje do živega. In bila sem preveč nedovzetna. Reva se je lahko razjezila, razvnela, postala depresivna, zanesena. Jaz ne. V to se ne spuščam. Raje ne čutim ničesar, ostanem prazen list. Trevor mi je nekoč rekel, da se mu zdim frigridna, ampak mene ni ganilo. Prav. Pa naj bom hladna pička. Pa naj bom ledena kraljica. Nekdo je nekoč rekel, da med umiranjem zaradi podhladitve postaneš mrzel in zaspan, stvari se upočasnijo, nato pa preprosto odplavaš. Ničesar ne občutiš. Zvenelo je prijetno. To je bila najboljša smrt – da umreš budno in zasanjano, ko ne čutiš ničesar."
Moje leto počitka in sprostitve
Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman |
Narodnost | Ameriške literature |
Kraj in leto izida | Maribor, 2024 |
Založba | Pivec |
Zbirka |
Prehodi |
Prevod |
Miriam Drev |
Spremna beseda |
Tjaša Lešnik |
Ključne besede | Depresija, Družina, Odtujenost, Potrošniška družba, Prijateljice, Smrt, Sodobna umetnost |
"Kadar nekdo izgine, po navadi izgine tja noter – v črni luknji svojih oči."
Dogajanje prvega v slovenščino prevedenega romana ameriške avtorice Ottesse Moshfegh je postavljeno v leto 2000 oziroma 2001. Glavna protagonistka je privlačna in bogata šestindvajsetletnica, ki živi na Manhattnu v lastniškem stanovanju in bi pravzaprav morala biti srečna. Pred kratkim je diplomirala iz umetnostne zgodovine in se nato zaposlila v galeriji, vendar se je karieri na neki točki odpovedala in se odločila za popoln odmik oziroma izklop iz sveta. Naslov romana sicer morda zveni pozitivno, vendar je protagonistkino “sobotno leto” vse prej kot takšno. Njena želja je, da bi ga preživela v nekakšni hibernaciji oziroma da bi ga prespala ter tako pozabila in odpravila nevzdržno bolečino in praznino. Po pomoč se zateče k psihiatrinji, ki ji na veliko predpisuje antidepresive, uspavala in pomirjevala, ki jih nato jemlje v različnih količinah in kombinacijah, pogosto skupaj z alkoholom. V obdobjih budnosti čas zabija z gledanjem filmov in razmišljanjem o naslednjem “obroku” tablet. Ob strani ji stoji prijateljica Reva, sicer pa ima stike le z zaposlenimi v lekarni in bližnji trgovini, kjer kupuje kavo, ter občasno z bivšim ljubimcem Trevorjem in umetnikom, ki ga je spoznala v galeriji in s katerim si zamislita skupen umetniški projekt.
Vzroki za protagonistkino depresijo so med drugim nepredelane travme iz otroštva, smrt staršev, zapleten odnos s Trevorjem. Avtorica odlično prikaže toksične, manipulativne odnose, pri čemer pa protagonistka nikakor ni samo žrtev. Ker je izredno inteligentna, postane zanjo življenje v sodobni družbi nevzdržno. Sovraži zlaganost in plehkost (ameriškega) sveta in se ob tem zaveda, da je takšna tudi sama, zato sovraži tudi sama sebe. Iz hibernacije se želi prebuditi kot drugačna, nova oseba – oziroma takšna, za katero bo življenje (bolj) znosno. Roman obravnava težke teme, vendar je napisan v lahkotnem, zelo ciničnem, tudi humornem slogu. Na videz absurdna, neverjetna zgodba je sveža, iskriva, odlično napisana in kljub tragičnosti tudi zabavna kritika sodobnega sveta, potrošniške družbe in zlaganih odnosov.
Objavljeno: 21.06.2024 12:48:40
Zadnja sprememba: 28.09.2024 08:11:26
Razmišljala sem, kakšen skrivni vzgib me je spravil na vlak do Farmingdala. Opazovanje Reve v polnem spektru njenih razpoloženj me je zabavalo in obenem odbijalo. Njena potlačitev, njeno prozorno zanikanje, jalovi poskusi, da bi se z menoj v avtu predala bolečini, vse skupaj me je nekako potešilo. Reva me je popraskala po srbečem mestu, ki ga sama nisem zmogla doseči. Ko sem jo opazovala, kako se predaja nečemu globokemu, resničnemu in bolečemu, vendar s svojim predvidljivo banalnim vedenjem vse skupaj spridi, sem utemeljeno pomislila, da je bebka, kar pomeni, da lahko odkljukam njeno bolečino in z njo vred svojo. Reva je bila kakor tablete, ki sem jih jemala. Prav vse, celo sovraštvo, celo ljubezen, so spremenile v smukce, ki jih zlahka odpihnem. In natančno tega sem si tudi želela: da bi moja čustva poniknila kakor žarometi, ki lahno posijejo skozi okno, šinejo mimo mene, osvetlijo nekaj nedoločno domačega, nato pa zbledijo in me spet pustijo v temi.
(str. 134)