Moje življenje kot abeceda
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | avstralska literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2017 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Zorenja |
Prevod |
Tadeja Spruk |
Ključne besede | Altruizem, Dekleta, Družina, Odraščanje, Otroci in odrasli |
“A kot abeceda.” Tako začne o svojem življenju pripovedovati dvanajstletna Candice. Zavzeto in predano se tako kot vsega, kar počne, loti domače naloge: za vsako črko abecede napisati nekaj o sebi. Bralcu se predstavi res posebna deklica, bistra, čuteča in pogumna. Odtujena svetu tehnologije se posveča tistemu, kar v življenju šteje največ. Zaveda se svojih težav z osebnimi stiki, razumevanjem prenesenih pomenov, nekoliko čudaško naravo, ampak se s tem ne obremenjuje. Čeprav ji sošolci prilepijo etiketo P. P. (kratica za posebne potrebe) ali ji kdo navrže, da ni morda avtistka, sama zase pravi, jaz sem jaz, ter vsem zbadljivcem zrelo odgovarja: “Vsi smo posebni in vsak ima svoje potrebe.” Njena pripoved je obarvana s humorjem in bogatim besediščem (slednje je zasluga zvestega prebiranja slovarja ter romanov Charlesa Dickensa), hkrati pa tudi zelo osebna in bridka, ko se dotakne izgube, s katero se je soočila njena družina. Candice se na vso moč trudi pregnati žalost, ki jih je obkrožila. In med njenimi najdražjimi sprva nekoliko obotavljivo, nato pa čisto jasno zazveni smeh. Roman o odraščanju izpod peresa avstralskega pisatelja Barryja Jonsberga je prejel različne nagrade za mladinsko literaturo.
Objavljeno: 14.02.2018 20:14:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:58
“Moja družina. Mami, oči in bogati stric Brian. Vsekakor gre za zapleteno zgodbo in vseh najmanjših podrobnosti ne poznam. Pravzaprav ne poznam niti številnih velikih podrobnosti. Vsi so se zelo potrudili, da bi ostala v nevednosti. Mislim, da vsi mislijo, da me tako varujejo. Toda morala bi živeti v svinčeni krsti, da mi ne bi bilo jasno, da so vsi grozljivo nesrečni. Vprašala sem mami, ki je rekla, da je odtlej preteklo že veliko vode. Nekaj časa sem premlevala o prizorih s čebri in konzolami (saj vem, da se tako samo reče, a včasih si ne morem pomagati). Oči si zlovešče godrnja v brado, a ne reče nič določenega. Bogati stric Brian pravi, da prestajamo viharne čase.” (str. 25)