Mojih 33 odprav: v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | Buča |
Ključne besede | Alpinisti, Plezanje |
Biografija Vikija Grošlja je izjemna. Med drugim je vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in vodnik, ki je sodeloval na več kot tridesetih odpravah v izvenevropska gorstva. Pohvali se lahko z enajstimi vzponi na deset osemtisočakov in je prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi najvišje državno odlikovanje – častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne alpinistične dosežke, delo z mladimi ter prispevek k gorskemu reševanju. Alpinizem je zanj pustolovščina v najbolj plemenitem, najčistejšem in najbolj pozitivnem pomenu te besede. Svojo strast do plezanja uspešno združuje tudi z darom, ki ga ima za pripovedovanje in pisanje zgodb. Navdih za pisanje najnovejše knjige je bila jubilejna odprava na Himlung, leta 2022. Začutil je, da prihaja čas, ko bo svoje delovanje na odpravah v tuja gorstva počasi zaključil. S pomočjo dnevniških zapiskov nas popelje na dogajanje na 33 odpravah v najvišja in najbolj odmaknjena gorstva sveta.
Izjemno branje in doživetja, ki bralcu narišejo nasmeh, pa tudi prikličejo solze in jemljejo dih z ganljivimi opisi in zapisi, ki jih lahko porodijo le resnično velike življenjske izkušnje. Besedilo dopolnjujejo arhivske fotografije, pospremil pa ga ja predgovor legende svetovnega alpinizma – Reinhold Messner.
Objavljeno: 06.11.2023 13:26:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:25
Klecnil sem v sneg. Sem res tu? Na 8201 meter visoki gori, ki se imenuje Boginja Turkizov, nekega desetega oktobra, na začetku tretjega tisočletja, na planetu, ki se imenuje Zemlja. Naključje je hotelo, da sem točno šestindvajset let potem, ko sem 10. oktobra 1975 klečal na svojem prvem osemtisočaku Makaluju, zdaj, 10. oktobra 2001 klečal na svojem, trdno sem verjel, zadnjem. Strahovito utrujen, toda hvaležen in izpolnjen. Kakšen mir sem čutil v sebi. Kako globoko sem bil spravljen s seboj in svetom. Ko bi le moja dva doma, Cvetka in Matija, vedela, da je z menoj vse v redu in kako močno sem mislil na njiju v tistih, zame veličastnih trenutkih. Kot da bi bila tu z menoj. Kar ostal bi in podaljševal ta blaženi občutek v neskončnost.
Str. 250