Mojtek

V časih, ko se ljudje, ki niso nikoli nikjer zares poskušali iti do svojih skrajnih meja in zato nikoli niso trdo trčili vanje, zaklinjajo, da je vse mogoče, če se le hoče, se ni lahko soočiti z lastnimi omejitvami. Človek si težko prizna, da za njegov neuspeh ni krivo to, ker si ne bi dovolj zagnano in vztrajno prizadeval, da bi dosegel svoje cilje, ampak da tako visokih ciljev, kot si jih je zastavil, kljub vsemu garanju kratko malo ni zmožen doseči. Lažje je zvračati krivdo za neuspeh na okolje, slabe razmere…
Sam sem postal in ostal klubski tekač, kot pravijo Angleži. Kakšen naslov državnega prvaka med mladinci in člani, nastopi po blagopokojni Jugoslaviji, na mitingih in cestnih tekih po bližnji Italiji in včasih Avstriji, tu in tam tudi v kakšni bolj oddaljeni državi – vse to ne more spremeniti dejstva, da sem bil kljub vsem prizadevanjem klubski tekač in nič več. Bil sem prvi na vasi, daleč od zadnjega v mestu, a svojih velikih ciljev, kot so se mi izrisovali v otroškem prepričanju, da je vse mogoče, če se le dovolj priganjaš, nisem dosegel.
str. 36