Morje modro moje : spominski utrinki

Švicarska pesnica, pisateljica in tudi nagrajenka Vilenice 2005 je hči madžarske matere in slovenskega očeta, pri čemer je družina dokončno zatočišče v Švici našla po mnogih selitvah od Madžarske preko Ljubljane in nato še Trsta.

V svojem lirično spominsko obarvanem delu se avtorica vrača v otroštvo in popiše vse te selitve, različne kraje bivanja in občutja v njih. V lepem spominu ji je ostala Budimpešta, čeprav je bila takrat še premajhna za močnejše doživljanje, Ljubljana je bila prehodna in dokaj travmatična, Trst, v katerem so preživeli nekaj let, pa je deklico naravnost očaral. A tudi prijetno ter sproščeno mediteransko klimo so na dekličino razočaranje zapustili in se dokončno ustalili v mrzli Švici. Zaščitena s strani ljubečih staršev ob vseh teh preseljevanjih ni občutila mučne narave tega početja, nacionalističnih žaljivk in predvsem občutja tujstva, s svojim zvedavim značajem se je dokaj lahkotno prilagajala novim jezikom in novim navadam. Zgodaj je odkrila branje, kasneje pa še glasbo, oboje je postalo njena velika strast. Poleg mnogih ljubečih spominov, povezanih s starši, se z veseljem spominja tudi dedka po očetovi strani, Mariborčana in njenega velikega intelektualnega vzornika, preko njega pa v podobnem duhu tudi Maribora. Dedek je bil Rudolf Rakuša, profesor stenografije in esperantist, po katerem je mesto poimenovalo tudi trg. Od očeta, pobudnika vseh selitev, se je v Ilmine žile preneslo precej nomadske krvi, ki jo je gnala naprej po svetu. V Parizu je študirala francosko in rusko književnost, podiplomsko pa se je izpopolnjevala v Leningradu, današnjem Sankt Petersburgu. Pisateljico Slovenci že poznamo po zbirki kratke proze Miramar in pesniški zbirki Črta čez vse.