Moskoviada
Žanr | družbeni roman, satirični roman |
Narodnost | ukrajinska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Vilenica |
Prevod |
Primož Lubej Janja Vollmaier Lubej |
Ključne besede | Alkoholizem, Fantastika, Pesniki, Propadanje |
Protiimperialen pamflet
Matej Bogataj v svoji recenziji romana Moskoviada ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhoviča zapiše, da gre za postimperialen pamflet, s čimer v dveh besedah zadene bistvo samega romana (vsaj zame). Seveda je Moskoviada tudi roman o pesniku, njegovi odvisnosti od alkohola, odvisnosti od žensk in spolnosti, o njegovem fizičnem in tudi umskem propadu (težko si namreč drugače razlagamo vse bizarne peripetije, ki se samo še stopnjujejo, bolj ko se knjiga približuje svojemu koncu), a vendar je njegova pot navzdol tudi neke vrste alegorija propada samega sistema in družbe, v kateri glavni protagonist prebiva in na kar avtor tudi nenehno namiguje. Moskoviada je divji ples po (in pod) postsovjetski Moskvi, ki bralca vodi iz neke nore situacije v še bolj noro, večkrat celo bizarno in obskurno. Moskoviada je verjetno besedilo, ki ga bodo v kontekstu propada socialističnih sistemov zagotovo lažje razumeli bralci, ki s(m)o bili sami deležni tovrstnega dogajanja, a vendar to ne pomeni, da je to edina možna in prava interpretacija tega dela. Moskoviada je pač vrhunski roman, kar pomeni, da ponuja čisto vsakemu bralcu, da si ga legitimno razlaga čisto po svoje.
Objavljeno: 11.12.2019 16:05:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:09
“Zakaj zaklepate vežo, te je zasrbel jezik. Zakaj je mlado umetniško bitje, pred kratkim desantnik, v vaši (p…ani) državi primoran tvegati življenje zaradi steklenice vodke? Zakaj ste se tako presmradili z nesvobodo? Zakaj puščate samo takšno trohico svobode, da je je dovolj le za padec iz sedmega nadstropja? Zakaj ste tako zagnano navalili name kot na edinega krivca njegove smrti, kot bi hoteli, da bi se za svojo krivdo odkupil in nazadnje še sam skočil z istega okna?
Vendar so ta vprašanja obvisela v zraku. Tudi sami psi sledniki, ki bi jim lahko zastavil ta vprašanja, danes namreč niso bili več sposobni odgovoriti nanje. Imperij je sicer zamenjal svojo volčjo dlako, začel prevpraševati običajne totalitarne koncepte, razpravljal, imitiral spremembo zakonov in način življenja ter improviziral temo hierarhije vrednot. Imperij je koketiral s svobodo, misleč, da se bo s tem prenovil in ohranil. Vendar ni bilo vredno menjati dlake. Izkazala se je namreč za neločljivo. Zdaj se stari pizdun zvija v smrtnih mukah.” (str. 33)