Mostovi vseh realnosti
Žanr | družbeni roman, kriminalni roman, psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trbovlje, 2015 |
Založba | Mladinski center |
Ključne besede | 21. stoletje, Mladi odrasli, Umor |
Napeti prvenec mlade Zasavčanke Maše Mlinarič
Mostovi vseh realnosti, knjižni prvenec Maše Mlinarič iz Hrastnika, je napeta kombinacija eksistencialnega romana in psihološke kriminalke, postavljene v London, kjer bralci spremljamo glavno junakinjo Julianne Norrison, mlado arhitektko in ljubiteljsko pisateljico, katere življenje se znajde na mrtvi točki. Pred kratkim jo je zapustil fant, za katerega je bila vedno prepričana, da je tisti “pravi” moški, od znotraj jo gloda ustvarjalna kriza, pod prisilo najboljše prijateljice obiskuje psihiatra, do katerega je močno nezaupljiva, povrhu tega pa se mora v službi ves čas dokazovati pred zadirčno šefinjo in narcisoidnimi sodelavci. To pa še ni vse; po spletu nesrečnih okoliščin se zaplete v preiskavo umora vplivnega londončana, ki ji je tik pred smrtjo preko elektronske pošte poslal kodirano sporočilo, ki bi lahko predstavljal ključ do identitete morilca.
Mostovi vseh realnost je knjiga, ki razvaja z bogatim besednim zakladom, izvirno simboliko, presunljivim čutom za detajle in fascinantno psihološko analizo junakinje, ki si tako kot večina predstavnikov mlajše generacije zastavlja pomembno vprašanje; ali so sanje v zunanjem svetu dovoljene ali pa so naša življenja zreducirana na rutinski boj za preživetje? In navkljub zapletu, ki pritiče klasičnim kriminalkam, je roman v prvi vrsti iskrena, čustvena in ponekod cinično zabavna pripoved o odraščanju, kjer preiskava umora igra vlogo še ene stopničke, po kateri se glavna junakinja vzpenja do višjega cilja, s tem pa spoznava tako sebe kot tudi svet, ki jo obkroža.
Objavljeno: 05.11.2024 17:40:13
Zadnja sprememba: 05.11.2024 17:40:13
Poročnik Andrew Shellsy je mirno in vzravnano stal na uličnem vogalu. Sonce mu je sijalo v oči ter ga grelo skozi toplo policijsko ogrinjalo v sprano modrem odtenku; tudi za uslužbence roke pravice je država postavila stroga pravila glede varčevanja. Svetli, kratko prestriženi lasje so se pričeli spreminjati v gumijaste špagete v potni omaki in kljub ponižnim mislim ter strahospoštovanju, ki ga je čutil do priložnosti, da se izkaže pred tako pomembno osebo, mu je vprašanje “Kje za vraga je inšpektor”, najedalo živčne končiče. Verjetno ima opravičljive razloge, poročniki si pač ne morejo predstavljati, kako pomembno je delo omenjenih uslužbencev na tako visokih in vidnih položajih.
(str. 193)