Motiv
Žanr | novela |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Svila |
Prevod |
Ferdinand Miklavc |
Ključne besede | Pisanje, Pisatelji |
Žanr | novela |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Svila |
Prevod |
Ferdinand Miklavc |
Ključne besede | Pisanje, Pisatelji |
Álvaro je pravnik, ki za preživetje opravlja le popoldansko službo, nepomembno, saj mu več pomeni pisateljevanje. Njegovo predajanje literaturi je globoko, a seže onkraj meja zdravega. Ker želi napisati roman, ki bi izhajal iz realnega življenja, se odloči, da se zbliža s stanovalci bloka. Tako spoznamo hišnico, zakonca Casares, ostarelega Montera in mlado novinarko. V svoji vnemi se celo odloči, da stanovalce napelje na zločin. In ko tehta svoja dejanja, mu pravzaprav ni težko priti do opravičila zase. S svojimi idejami in napletanji sproža obnašanja in dejanja stanovalcev, ki postanejo protagonisti, njihova dejanja pa glavna nit romana. V njem se zgodi to, kar si Álvaro zamisli, to, kar piše, postane popoln roman. Tako skoraj ne vemo več, kaj se dogaja v resničnosti in kaj je pravzaprav fikcija. V vsakem pogledu Álvarova dejanja vplivajo na to, da se življenje sosedov spremeni, spremeni pa se tudi njegovo, saj bo poslej moral živeti z dilemo, ali je sam resnično kriv za zločin ali ne.
Javier Cercas je novelo objavil v zbirki petih zgodb že leta 1987, v samostojni izdaji pa je izšla leta 2003. Pisatelj je tudi predavatelj književnosti na univerzi v Gironi, je prevajalec iz angleščine in katalonščine, poleg romanov piše tudi eseje in objavlja v katalonskem časopisju.
Objavljeno: 09.08.2017 10:51:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:30
V prsih in grlu je začutil neznanski pritisk. Pomislil je, da bi Casaresa poklical in ju opozoril, naj opustita načrt, ju prepričal, da je to norost, da zamisel sploh ni njuna: samo on, Álvaro, je odgovoren za ta strahotni naklep; da bi jima dopovedal, da si bosta uničila življenje in življenje otrok, kajti kako bosta namreč mogla, pa čeprav ju v najboljšem primeru policija ne bi odkrila, živeti s pezo tega zločina na vesti, kako bosta brez sramu pogledala otrokoma v obraz. Toda morda je že prepozno. Sklep sta že sprejela. Pa ga morda ni sprejel tudi on sam? Mar ni sklenil, da za svoje Delo žrtvuje vse? In če je žrtvoval samega sebe, čemu ne bi žrtvoval drugih?
(str. 77)