Mož, ki je bral Disneyjeve stripe

Tržaški pisatelj Sergej Verč je v svojem bogatem in raznolikem opusu ustvaril tudi serijo kriminalnih romanov, v katerih zločine rešuje tržaški policijski inšpektor slovenskih korenin Beno Perko. Mož, ki je bral Disneyeve stripe, je Perkov zadnji primer, saj se je s smrtjo enega najboljših slovenskih piscev kriminalk končala tudi inšpektorjeva kriminalistična kariera. V romanu spoznamo slovensko, v Trstu živečo družino Budin. Sestavljeno jo oče Rajko, mama Marina in dva otroka. Budinovi se na prvi pogled zdijo najbolj urejena in najsrečnejša družina na svetu. Živijo v razkošni vili v enem najlepših predelov Trsta, oče je zaposlen v najuglednejšem slovenskem podjetju na tem območju, mati pa je gospodinja, ki perfektno skrbi za družino. A fasada te idealne skupnosti začne pred bralčevimi očmi kmalu pokati. Ugotovimo, da se družina zdi idealna le Rajku Budinu, ki je mojster zanikanja, vse dokler njegovo tako cenjeno podjetje zaradi finančnih goljufij vodstva ne propade, sam pa izgubi službo. Takrat se v umirjenem in boječem človeku prebudi morilec, pravzaprav kar serijski, saj od sedmih trupel, ki jih proizvede roman, kar štiri padejo pod njegovo roko. Kaj se je zgodilo, da je skrben družinski oče in vesten uslužbenec, ki je slavil umirjeno življenje brez nepredvidenih dogodkov, prestopil na drugo stran? Avtor je z Budinovo preobrazbo opravil postopoma, zato se tudi zdi verodostojna. Zanikanje je razdeljeno na več faz, v vsaki se razblini del njegove iluzije. Zaradi nesrečnega otroštva ima razvite občutke lastne nevrednosti, s poroko si želi ustvariti varen pristan, če že ne v resnici, pa vsaj v svoji glavi. Avtor postopoma in mimogrede podtika podatke, ki kažejo, da ima idealna slika mnoge luknje. Izvemo, da hči moči posteljo, da je sin preveč resnoben za fantiča svojih let, pa tudi mama se izkaže za pretežno molčečo žensko, ki je večino časa slabe volje. Kdo je glavni nepridiprav, bralec hitro izve, tako da ga razkritje v tem prispevku ne bo opeharilo za napeto bralno izkušnjo. Bralec morilca ne išče, ampak le spremlja preiskovalce, kako se bodo lotili reševanja primera. Beno Perko je klasičen primer genialnega detektiva. V četrtem romanu po vrsti je že izdelan literarni lik, izvemo tudi nekaj drobcev iz prejšnjih del, tako da v njegovi osebnosti ne čutimo prevelikega primanjkljaj, tudi če predhodnih romanov nismo prebrali. Iz mnogih kriminalk smo vajeni, da ima nadpovprečno inteligenten detektiv obratno sorazmerno sposobne pomočnike. Beno Perko pa se lahko na svoje sodelavce zelo zanese. Ne moremo spregledati njegovega nagnjenja k hedonizmu, ne mara čiščenja stanovanja, gneče na plaži, rad dobro je in rad zavije na kozarček ali več dobrega vina, nič hudega, če kar med službenim časom. Prepričan je, da »žejen komisar ne more biti dovolj učinkovit«. To so prizori, v katerih je ujet sproščen duh mediteranskega geografskega prostora. Dogajanje je postavljeno v devetdeseta leta 20. stoletja, v čas pred evrom in protikadilskim zakonom, kar se v romanu tudi jasno odraža.