Roman sirsko-nemškega pisatelja je umeščen v 20. stoletje in zajema tri generacije dveh družinskih klanov, ki sta na smrt sprta med seboj. Je zgodba o sirskih Romeu in Juliji, Faridu in Rani, pripadnikov zadnje generacije sprtih družin. Njuna ljubezen je zelo verjetno obsojena na propad, zaljubljencema celo grozi smrt zaradi krvnega maščevanja, zato jo skušata skrivati pred ostalimi pripadniki klanov, katerih večina pravzaprav sploh ne ve, kje tiči vzrok dolgoletnega hudega nesoglasja. To se je začelo, ko sta v odročno krščansko vasico zaradi nedovoljene ljubezni pribežala moški in njegova žena, pripadnika katoliške krščanske manjšine, njuna na novo zasnovana rodbina pa je postala najhujši tekmec že ustaljene družine pravoslavcev. Oba patra familias sta z jekleno roko upravljala z življenji svojih otrok in odločala tudi o njihovi smrti, ti pa so nato naučene vzorce prenašali naprej.
Poleg neštetih osebnih zgodb roman prinaša tudi pripoved o Siriji, o vsakdanjih navadah ter negotovem življenju njenih prebivalcev, izpostavljenih ne le krutim starim običajem ampak tudi surovemu vladanju francoskih kolonialnih oblasti ter po osamosvojitvi države mnogim hitro menjavajočim se tiranskim oblastnikom, pri čemer se bralec bridko zave, kako se zgodovina ponavlja oziroma se ni prav nič spremenila.
Pomembna vloga v romanu je namenjena tudi Damasku, zanimivemu prizorišču mešanice narodov in veroizpovedi ter njegovim ulicam in na njih porajajočim se otroškim in vseživljenjskim prijateljstvom.
Čeprav verjetno ni zadeve ki je pisatelj v svojem več let nastajajočem epskem romanu ne bi obdelal, ni krivice in zlorabe, na kateri ne bi opozoril, od podrejenega družbenega položaja žensk do nečloveškega ravnanja z ujetniki v zaporih in ujetniških taboriščih, rdečo nit vendarle predstavljata prepovedana ljubezen in krvno maščevanje.
Objavljeno: 17.11.2015 13:03:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:27