Mrtvi ne lažejo

Ivan Jan (1921-2007), imenovan tudi Srečko je bil zgodovinopisec in pisatelj, ki se je pisanjem začel ukvarjati načeloma pozno. Izučil se je za kovača in to delo opravljal do vojne, po prvi svetovni vojni, pa je nekaj časa delal v železarni. V drugi svetovni vojni pa je bil v okviru NOB, član Gorenjskega in nato še Kokrškega odreda.

Napisal je številna dela, med katera sodijo spomini Med gorenjskimi partizani (1956), zbirki črtic Izpolnjena beseda (1961) in Skozi zasede (1963) ter dela Dražgoška bitka (1971) ter Cankarjev bataljon in dražgoška bitka (1975) in obsežno zgodovinsko delo Kokrški odred (1980) za katerega je bil tudi nagrajen. Eno od njegovih del je tudi roman Mrtvi ne lažejo, ki je bilo prvič napisano leta 1969, leta 1984, pa je nastal popravljeni ponatis. Popravljeni ponatis ima 227 str., izdala jo je založba Borec v Ljubljani. Pri pisanju romanov pa se je naslanjal na svojo izkušnjo z vojno in članstvom v dveh odredih.

Roman Mrtvi ne lažejo, postavlja dogajanje v čas začetnega obdobja gorenjskega osvobodilnega gibanja, kjer se je vojna šele začela in je vsak strel lahko pomenil začetek vojne. Skozi celotno zgodbo spoznavamo Aleša in Martino, prijatelja, ki sta med seboj zelo povezana in sta en za drugega pripravljena storiti vse. Martina želi ščiti Aleša pred odhodom v vojsko in želi sama postati vojakinja, saj se je bila pripravljena boriti za domovino in hkrati obraniti Aleša pred nevarnostjo, ki mu je grozila, saj so ga iskali gestapovci in v zameno zanj ponujali visoko nagrado, on pa ji je želel to preprečiti, saj je, Aleš menil, da bi s tem sama utegnila zaiti v nevarnost.

Nemci so z lepaki in tudi marsikatere druge načine kmalu začeli dajati občutek, da bodo strah sejali povsod, le da bi pripravili ljudi na vojno in Aleša na predajo oz. da bi ga kdo izdal. Tega so se bali vsi partizani in iskali načine, kako se temu izogniti in zmanjšati strah, ki se je razpasel po celotnem območju. Nemci so tako, vsak trenutek izrabili, da so lahko mučili partizane, jih streljali ali zapirali.

Aleš je kot član partizanov služil še z nekaterimi drugimi pripadniki, kot sta Gorski in Filip, ki sta sicer delovala, kot zvesta vojaka, a sta bila za primerno ceno pripravljena izdati kogarkoli ter Koritnika, s katerim je bil Aleš v dobrih odnosih. Gorskega in Filipa je v svoje roke vzel tudi gestapovski oficir Werner, ki je od njiju želel podatke zaupne narave in ju dal zato tudi prijeti. Partizani so kasneje vseskozi razvijali strategijo, kako premagati nasprotnika, dokler jih eden od članov ni izdal in tako pomagal gestapu, da so jih odpeljali na t. i. sestanek oz. za zapahe na zaslišanja.

Na zaslišanju se Aleš bolje spozna tudi s pregnanim oficirjem Wernerjem, ki je pregnan in želi na vsak način pridobiti Aleša v svoje vrste, saj bi mu njegova inteligenca in um utegnila pomagati poraziti nasprotnika. On sam pa ni želel sprejeti kompromisa prej omenjenega gestapovskega oficirja, da bi mu v zameno za sodelovanje izpusti družino in vojake zato ga je ta dal mučiti in zapreti čez noč.

Ko je Martina izvedela, koga vse so ugrabili, je šla sama na lastno pest reševat rojake s ciljem, da jih odreši muk in trpljenja, ki jim ga je s prijetjem nakopal oficir Werner.

Tako nas ta roman popelje prek številnih likov in opisov dogajanja in prostora skozi čas osvobodilnega gibanja, kjer bralec lahko prek prebiranja o nekaterih pripetljajih čudi napetost, na drugi strani pa začudenje ter razna druga občutenja in prek teh spoznava takratne čase in ljudi skozi oči pisatelja.

Zgodbo je vredno prebrati vsakemu, še posebej vsem tistim, ki še nikoli niso izkusili vojaškega življenja, saj to delo ponuja izvrsten pogled na to, kako le to poteka oz. je potekalo in prek avtorjevega pripovedovanja zraven odkriva še vpliv in pomen odnosov na samo dogajanje v tistem času kot danes.

Knjiga me je pritegnila, z veliko dialogi in opisovalnega dogajanja. Všeč so mi bile nazorne ponazoritve dogajanj in opisov prostorov ter kraja dogajanja. Je poučna in je lahko odlično branje vsem.