Na odprtem

Kako pisati o zaljubljenosti, o prelivanju dveh hrepenenj v skupno smer? O tem, da zaljubljajoči se ve, za kaj gre, še preden z vso gotovostjo to zares ve (da se zaljublja)? Kako z besedami izmeriti razdaljo med dvema, ki čutita, da si nikoli nista bila tujca, a se njuni poti šele začenjata stikati? Kako preliti na papir bitje srca, prestrašeno utripajočega v ranljivosti intime? Kako ubesediti subtilno, valujočo silo naraščajočega poželenja in tišino, v katero zaljubljeni vstopa, da bi v njej razčlenil, razširil drugega v njegovi odsotnosti? Kako se upreti omejujočim mislim, da bi se v odnos, ki se zgoščuje in sili v obliko, steklo več iskrenosti in več namena? Kako razčleniti radost, ki je drhtenje in je strah in je poskus osvobajanja resnice in je obenem tudi težnja po begu (ker zaljubljeni ve, da je v njem tudi seme teme)? Kako ubesediti naraščajoče hrepenenje po bližini, izdajajoče se v bežnih, tipajočih dotikih? Kam se skriti, čeprav v resnici ne želi(š) oditi? Kako v udobje stavka položiti čustvo, ki se lovi: ne-vedeti-a-čutiti-da-je-tako-prav? Kako sprejeti, da nisi samo vsota svojih travm, ampak obstaja več resnic o tebi – kako si jih dovoliti živeti?

To so vprašanja, ki jih v svojem romanesknem prvencu Na odprtem (Open Water) naplavlja Caleb Azumah Nelson, mlad britanski pisatelj ganskega porekla, ki je s tem delom literarno prizorišče obogatil z eno najlepše, najranljivejše zapisanih ljubezenskih zgodb in je ubesedovanje čustvenih valovanj v procesu zaljubljanja prepričljivo povzdignil na povsem novo raven in navdušil ne le kritike pač pa očaral tudi širše bralno občinstvo.

Ljubezenska zgodba se odvija med temnopoltima študentoma, plesalko in fotografom, ki se naključno srečata v baru, a je kratko srečanje dovolj usodno, da se odpreta razpoki v njuni intimi. Energija med njima se kot po nareku uroka pretoči, čustvo nežno vzdrhti. Misel, čeprav se trudi ohranjati budnost, bledi. Prebujajo se čutnost, hrepenenje in želja – vzvalovana nihanja v procesu predaje sijajni vesoljni enačbi, ki nadgrajuje običajnost in sprva slepi. Do prve čeri, travme, ki izstopi.

Pod katerimi pogoji brezpogojne ljubezni ni več?