Na predvečer spremembe

»…Premikanje med dvema prostoroma me utruja, / čeprav me le prehod dela živo.« – verza iz pesmi Prostori I, v pesniški zbirki Na predvečer spremembe pesnice Danice Križanič Müller. Tihe pesnice tihih pesmi. Toda… tokrat je spregovorila z manj pritajenim glasom in na robu krika: »…Ne želim se izmakniti, / le vdihnila bi še rada kdaj … / (Dozorelo nebo, str.50), / Brez ti bom umrla.« (Prostori II).
Tesnoba pesnice pretanjenih notranjih vzgibov in reflektirane očaranosti od dotikov sonca, dreves, odpadajočih listov s krošenj, rož, dežnih kapelj se kristalizira v živih in samoumevnih danostih, ki jih premore narava.: »… Morda si je treba / vzeti le malo večjo dozo borovcev / in lovora ali oleandrov, …«, da prepozna ljubljenost. Kajti: »Košček vedno manjka / in če ga najde, se ne prilega.« Moč njene pesniške besede bralcu daje zmožnost seči v zapesemje, v dimenzijo, ki pesem zaplodi in ki je globoko v pesničini duši in zavesti. Samozadostna narava priklicuje nelagodje in nemoč biti eno z njo in z njenim samoumevnim razkošjem: »… Tudi presežek ni nikoli cel.« Narava se uresničuje nevedna, po vnaprejšnjem načrtu. Človek je bitje hrepenenja. »…Tako po mačje se pretegne trenutek, toplo / zleknjen v sončnih očeh.« Pesnica je upesnjevalka védenja in hrepenenja.
V svoji četrti pesniški zbirki nas Danica Križanič Müller sooči z uvidom v stvari sveta, kakršne so ali pa ne zmorejo biti.
»… / Najbrž se je moralo zgoditi / zaradi življenja, ki vedno šele pride.« Njena pesniška zbirka je o tem spregovorila na način, ki v bralcu ne evocira vprašanj. Poezija ne daje odgovorov, poezija drami. Se dotika. S pričujočo pesniško zbirko se nas je pesnica dotaknila s silovito milino. »…Ne iščem želje, le dotik.«
Ta zapis je zapisan malodane z njenimi verzi, ker lepše ni bilo moč povedati bistva. Zbirka je razdeljena na šest delov: Visoko nad sabo, Z otoškega vrta, Prostori, Bivati na tej strani, Zunanje in notranje je isto oko in Na predvečer spremembe.