Na rdečem oblaku vinograd rase : pravce n štorje od Matajurja do Korade
Žanr | poljudnoznanstvena knjiga, poučna kratka proza, pripovedka |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1990 |
Založba | Kmečki glas |
Ključne besede | Kulturna dediščina, Posočje, Pravljice, Slovenske ljudske pravljice |
Pavel Medvešček, zbiralec ljudske kulturne dediščine, publicist, grafik, slikar in nenasiten radovednež, kot se je vedno rad pošalil, se je opremljen s skromno prtljago – zvezkom in skicirko –, da ne bi vzbujal preplaha med sumničavimi pogledi domačinov do zvedavih mimoidočih, odpravil v ta skrivnostni, morda celo nekoliko surovi svet, ki meji prostorsko na zahodu z reko Idrijo in Beneško Slovenijo, na severu s Kolovratom in Tolminsko, vzhodno jo omejuje srednji del Soške doline, južno pa meji na Goriška Brda. Pot je prehodil s poštenimi in zanesenjaškimi nameni in željo mladostnika po okušanju nekaj tiste davnine, ki je še živela v ljudeh, ter da bi ohranil vsaj delček te slovenske ljudske ustvarjalnosti ob meji in obvaroval spomin na duhovno moč tamkajšnjih ljudi. Vso ljudsko modrost tega območja je zbral v zbirki slovenskih ljudskih pripovedk z naslovom Na rdečem oblaku vinograd rase: pravce n štorje od Matajurja do Korade, ki vsebuje tudi pravljico z istoimenskim naslovom in avtorjeve ilustracije. Zbirka je v slovstveno folkloristiko, kot pravi Marija Stanonik, s svojim žanrskim prepletanjem od pravljičnega, bajeslovnega, šaljivega in legendarnega k povednemu prinesla vrsto novih motivov v slogu rezijanskega folklornega pripovedništva (Medvešček, 1900). Medvešček pa je knjigo ovekovečil z besedami: »Predvsem pa sem iz vseh tistih pravc in štorij poskušal na svoj način odkriti ta izjemni domišljijski svet, ki je vsakomur na široko in vabljivo odprt, da lahko vstopi vanj, ne da bi za to kaj plačal, s tem da po mili volji počne z domišljijo, kar se mu zahoče« (Medvešček, 1990).
Objavljeno: 23.07.2021 10:19:49
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:46:20
Kačón
Samo v najbolj starih bukvah je pisalo o kačonu in eno od teh je imel tudi županov pastir. Iz njih je marsikaj zvedel pa tudi drugim povedal.
Pripovedoval je, da je kačon velika debela kača, ki hodi s stotimi nogami kot gosenica. Živi le pod koreninami škurža. Na glavi ima velik zlat rog. Tisti, ki se mu posreči, da mu ga odbije, zagotovo obogati. Kačon pa se takrat spremeni v štrik, ki ga ni dobro tikati.
Prav zaradi kačonove moči je škuržev les najtrši na svetu. Z njim pa ni dobro kuriti, ker bi se njegov zli duh naselil v hišo in iz nje bi ga bilo zelo težko ven spraviti.
Gorje tistemu, ki kačona razdraži pri spanju ali jedi. Ali, da mu po življenju streže. Zelo težko mu bo utekel. Kajti kačon se z usti za rep ugrizne in kot kolo gor, dol in po ravnem zelo hitro leti in te gvišno ujame.
Prav zato so tisti, ki so se nameravali s kačonom srečati in mu zlati rog sneti, najprej pri štrijah oglasili. Te so jim vse potrebne nauke dale. Šele potem so stopili h kovaču, da jim je po meri pravo sabljo skoval. Ker je bilo takih, ki so hoteli na hitro obogateti, več kot kačonov, so jih kmalu vse pokončali. Tako jih danes pod škurži ni več. Stoji pa še zmeraj nekaj bogatih hiš, ki so jih sezidali s kačonovim zlatom. Samo sreča v te hiše ni nikoli stopila, kačon jim tudi mrtev ni dal miru. Senik, 1957. (Medvešček, 1990, str. 26)